Matej Čujovič in Juša Berce, tokrat v isti garderobi / Foto: Igor Kavčič

Saj smo kot ena družina

S predstavo Goli pianist ali mala nočna muzika dramatika Matjaža Zupančiča sta igralca Loškega odra Juša Berce in Matej Čujovič praznovala petinpetdeset oziroma petindvajset let umetniškega ustvarjanja. Pred današnjo ponovitvijo na domačem odru in tremi prihajajočimi gostovanji v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani smo se pogovarjali z jubilantoma.

Juša: »Pet let se že upiram, češ saj me ne potrebujete več, pa mi ne uspe. Imam pa vedno en pogoj: da dobim vlogo, za katero ni preveč besedila.«

Matej: »Sodišče je moja služba, teater je pa le teater. Temu se ne odpovem.«

Juša, kako se spominjate Mateja kot mladega igralca na Loškem odru, najprej v otroških predstavah, začel je kot Jure v Obutem mačku, in potem v odrasli skupini?

»Težko bi govorila o njegovih začetkih, spomnim pa se ga kot nežne dušice, bil je kot ena mimozica. Droban, a z močnim glasom, kot ga je na primer pokazal v predstavi, v kateri je igral čarovnika. Bolj mi je v spominu ostal v kasnejših predstavah, v katerih sva skupaj igrala.«

Kako se vi, Matej, spominjate Juše?

Matej: »Vidim slike s predstav, v katerih je igrala Juša, še preden sem sam stopil na odrasli oder. V Mišelovki na primer je bila neverjetna gospa Boyle, še pred tem v igri Hrup za odrom, ki smo jo potem ponovili dvajset let kasneje. Ko sem začel igrati v odrasli skupini, se mi je zdelo fino, da sem lahko igral skupaj z njo in še nekaterimi starejšimi igralci, mojimi otroškimi idoli.«

Juša: »Joj, kako sem morala biti zoprna gospa Boyle. Spomnim se, ko sem prišla dan po predstavi v službo in pozdravila kolega Toneta, ta pa mi je le zabrusil nazaj, naj izginem, da me ne more gledati. Kasneje mi je povedal, da je bil prejšnji večer na predstavi.«

Kdaj sta prvič zaigrala skupaj?

Matej: »Najbrž takoj, ko sem stopil na odrasli oder, saj smo majhen gledališki ansambel. Je pa res, da sva bila kaj hitro tudi poročena. Pred 17 leti sem v Kralju Ojdipu igral naslovno vlogo, Juša je pa bila takrat Jokasta, moja odrska mama, s katero sem se poročil.«

Juša: »V precej predstavah sva igrala skupaj, najprej sva bila uradni par in partnerja, v naslednjih predstavah pa pogosto skrivna ljubimca.«

V gledališkem listu k letošnji predstavi Goli pianist ali mala nočna muzika sta ob zapisu o vajinih ustvarjalnih jubilejih dodana tudi spiska vlog, ki sta jih doslej odigrala. Pogled nanj vama najbrž dobro dene, mar ne?

Juša: »Jaz tak spisek vidim doma, ko vsake toliko časa odprem omaro in se ven vsuje cel kup besedil, ki sem se jih morala naučiti za predstave. Takrat se vedno zavem, da je bilo vlog res veliko.«

Matej: »Ko grem skozi ta spisek, se vzbudijo spomini na igralce, na vse igre, kako smo se imeli fino in katere vloge so mi bile mogoče nekoliko ljubše kot druge.«

Juša, za vami je tudi trinajst režij predstav za otroke?

Juša: »Otroške predstave sem začela režirati še v času nekdanje vodje Loškega odra Mete Petrač. Nekaj režiserjev je poskusilo, pa so vsi naredili do polovice, zato je predlagala, da se kar sami lotiva. Bili sva kar zagnani in sva se pri režijah zelo potrudili. Jaz sem se ukvarjala bolj z igro in pedagoškimi prijemi, ona s sceno in organizacijo. Takratni otroci, zdajšnja mlada generacija igralcev Loškega odra, kot so Jan Bertoncelj, Gašper Murn, Martin Lunder … povedo, da so se v tistih predstavah marsikaj naučili.«

V katerih vlogah sta najbolj uživala oziroma so se vama še posebno vtisnile v spomin?

Matej: »Mogoče bi prej znal našteti tiste redke predstave, ki mi niso ostale v spominu. No, vloga Ojdipa v Kralju Ojdipu je bila vsekakor ena mojih prelomnic, prav tako Benedikt v Igre je konec, za obe sem bil tudi nagrajen. Tu je še Maček v žaklju, zelo ljuba mi je tudi aktualna predstava Goli pianist ...«

Juša: »Najbolj sem uživala v igri Arzenik in stare čipke, ki smo jo igrali v sezoni 1993/94. Režiral jo je Marjan Bevk. Z Bibo Uršič sva spravljali moške na oni svet, Kondi Pižorn jih je pa pokopaval. Joj, koliko sva se namučili. Na odru sva morali delovati dobrohotni, prijazni, najina resnična vloga pa je bila ravno nasprotna, saj sva bili le hladnokrvni morilki.«

Oba sta igrala različne gledališke žanre, od komedije do drame in tragedije, klasične in sodobne igre, saj se Loški oder ne omejuje zgolj na vedno znova popularne komedije ...

Juša: »Velik privilegij je, da lahko igraš različne vloge in različne gledališke žanre. Tako ne zapadeš v le eno vrsto igranja. Rada igram tako komedije kot drame.«

Matej: »Treba je povedati, da se je nekdanja direktorica vseskozi trudila, da bi nam igralcem nudila gledališko izobrazbo, nekaj tega, kar poklicni igralci dobijo na akademiji. To pomeni, da smo uprizarjali predstave različnih žanrov, iz različnih obdobij, z različnimi režiserji. Tako smo dobili neke vrste igralsko izobrazbo.«

V spominu imam čudovite Variacije v Versaillesu – Scapinove zvijače.

Matej: »To je bila zagotovo ena naših uspešnic. Ludvik Kaluža nas je učil verza, letošnji Prešernov nagrajenec Janez Mejač gib, režiral je Jože Vozny. Takrat smo res garali, ampak vse se je nekako dobro sestavilo in s predstavo smo dosegli velik uspeh.«

Juša: »Če zdaj samo pomislim, koliko smo se na koreografskih vajah ukvarjali s plesom. Meni je še kar šlo, saj že po naravi tako hodim.« (Vstane in pokaže.)

Kaj je tisto, kar šteje, ko igralec dobi neko vlogo? Nadvse resen pristop, natančnost, kreativnost?

Juša: »Sama ne razmišljam dosti o tem, da smo vendarle samo ljubiteljski igralci. Vloge se lotim čim resneje, običajno kar padem vanjo. Zdi se mi, da to velja tudi za druge v našem ansamblu.«

Matej: »To bi morali vprašati naše domače, ki bi zagotovo znali povedati, kako resno se lotevamo iger.«

Juša: »Veliko je odpovedovanja, kolikokrat ne morem iti na kakšen izlet, ker se učim besedila ali pa imam vaje. Zaradi gledališča sem pustila pevski zbor, ker mi oder več pomeni.«

Matej: »Včasih se težko spravim od doma, ko moram na vajo, ko pa se vrnem domov, sem bolj spočit kot prej. To ti dajo tudi izkušnje, ki mi jih po tolikih letih res ne manjka.«

Juša: »Ko so vaje v intenzivni fazi, običajno ne morem zaspati, saj razmišljam o navodilih režiserja.«

Menda ste, Juša, eni tistih, ki ima najbolj red. Na vaje hodite točno in pripravljeni?

Matej: »Za Jušo to popolnoma drži. Tudi sam sem zelo redoljuben, vesten in natančen, ampak ravno tu, na odru, si včasih privoščim malo manj reda.«

Juša: »Če se nečesa lotim, potem čutim dolžnost, odgovornost, da opravim čim bolje. Če česar ne zmorem, to tudi pravočasno povem.«

Matej: »Ko sem bil mlajši, sem se vedno obremenjeval, kako in kaj povedati. V predstavi Igre je konec sem imel sedem monologov, en večer sem dobro znal prva dva, drugič druga dva monologa, tretjič tretja. Nakar mi je režiser Jaša Jamnik dejal, da ni problem, če kdaj povem tudi malo drugače. Če sem se včasih zmotil v besedilu, ni bilo variante, da bi povedal drugače, danes pa že nekako speljem. Pomembno je, da poveš vsebinsko podobno in se ne opazi, da si se ''zaštrikal'' pri besedilu.«

Juša: »Jaz sem že eno fazo naprej, ko se res lahko naredi tema in ne veš ne naprej ne nazaj. Po toliko letih nimam nobenega strahu pred odrom, tega pa me je vseeno malo strah.«

Mar v ansamblu ni nobenih »popustkov« do starejše kolegice?

Juša: »Pet let se že upiram – češ saj me ne potrebujete več, pa mi ne uspe. Imam pa vedno en pogoj: da dobim vlogo, za katero ni preveč besedila.«

Matej: »To je res, Juše preprosto ne damo, hkrati pa seveda, kolikor se le da, upoštevamo tudi njeno željo. To je ta bonus, ki si ga je sama priborila, sicer pa kot predsednik kulturnega društva Loški oder z našo vodjo Ano Babnik vztrajava, da vedno tudi igralci iz starejše generacije sodelujejo pri predstavah. To je namreč velika prednost našega teatra, da imamo odlične igralce pri dvajsetih in sedemdeset in več letih.«

V besedilu k vaši obletnici sem prebral, da jih v ansamblu skrbi, da vas bo vzela pravna stroka ...

Matej: »Brez skrbi, pravna stroka me zagotovo ne bo vzela. Sodišče je moja služba, teater je pa le teater. Temu se ne odpovem.«

Juša?

Juša: »Kot sem rekla. Z bonusom – in če bom pri zdravju. Tu na Loškem odru mi je preveč lepo, da bi se mu odrekla. Seveda bom vztrajala tudi, dokler bom imela občutek, da me mladi sprejemajo. Moram reči, da so zelo pozorni do mene, ne vem, ali zato, ker me imajo radi, ali zato, ker se me bojijo.« (smeh)

Oddajte svoj komentar

Kranj 15°

pretežno jasno
vlažnost: 98 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

14/30

sobota

14/30

nedelja

15/32

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

IZLETI / Kranj, 18. avgust 2018

Na Veliki Hafner

IZLETI / Kranj, 18. avgust 2018

Na Veliki Hafner

IZLETI / Jesenice, 18. avgust 2018

Pohod na Špik

PRIREDITVE / Tržič, 18. avgust 2018

16. EU ples brez meja

PREDAVANJA / Kranj, 18. avgust 2018

Proučevanje Svetega pisma

IZLETI / Preddvor, 18. avgust 2018

Družinski pohod na Košuto

PRIREDITVE / Kranj, 19. avgust 2018

Žegnanje pri sv. Joštu

PRIREDITVE / Cerklje, 19. avgust 2018

Žegnanje in sveta maša na Krvavcu

 

 
 

 

 
 
 

Na Jesenicah obeležili spominski dan / 16:06, 6. avgust

Tako je, ne bomo dovolili !! Večna slava junakom !!

Dan spomina na prve žrtve pod Storžičem / 17:47, 2. avgust

Django,
ti si polpismen očitno! A da si v društvu je potrebno biti borec? Vsak gre lahko na pohod, piše...

Dan spomina na prve žrtve pod Storžičem / 07:54, 2. avgust

Mene pa zanima naslednje,
Koliko Borcev pa je v tem Borčevskem društvu? Konec vojne je bil 1945 leta, torej 76 let je minilo in če jih im...

Kovačič se ne da / 13:58, 29. julij

In zdaj taki kot je Primož slavijo! Vili, Vili! Pogrezni se!

Kovačič se ne da / 10:16, 29. julij

Kaj čmo, tipičen škodljivec v rangu povprečnega SDS-ovca !

Kovačič se ne da / 00:43, 28. julij

Spoštovani g.Kovačič!
Za navadne državljane je dokaj čudno, da en posameznik pošlje več kot milijon državljanov se izjasnit za to in to....

Spomin na preboj na Menini / 07:16, 23. julij

Imate popolnoma prav, Primož.