Za našo stvar

»Zgodba Profesorskega ceha nas je pritegnila tudi ob praznovanju tokratne, 80. obletnice. Ob vnovičnem branju Kronike sestankov loških profesorjev, predvsem pa ob proučevanju korespondence med nekaterimi člani (katere velik del sega v povojna leta) so se nam še bolj izrisali pristni, iskreni in spoštljivi odnosi med njimi, obenem pa je pred nami rasla njihova človeška in duhovna veličina. Loški profesorji so predstavljali akademijo v pravem pomenu besede: skupnost učenjakov, povezanih v ljubezni do domače grude, ki jih je družilo iskreno prijateljstvo in spoštovanje. Predvsem pa jim je bilo skupno delo 'za našo stvar'; negovali so ga kljub temu, da jih je življenjska pot že pred vojno odnesla na različne konce Slovenije in Jugoslavije, po vojni pa nekatere primorala v emigracijo ali odrinjenost v domačem okolju. Starejši člani društva se spominjajo, kako je dr. Pavle Blaznik na srečanjih in v pismih tovarišem rad omenjal, da vsi delajo 'za našo stvar' in besedna zveza je postala nekakšen slogan Muzejskega društva Škofja Loka, gotovo pa že od vsega začetka izraža tudi duha Profesorskega ceha. Zato smo jo izbrali za naslov pričujoče publikacije. V njej smo članom društva, pa tudi širši loški in slovenski javnosti ob 80-letnici želeli v kratkih podobah približati osebne zgodbe članov Profesorskega ceha, zajeti nekaj vzdušja, ki ga prinaša Kronika sestankov loških profesorjev, in v zgodbo o tem edinstvenem loškem intelektualnem krogu vplesti nekaj manj znanih podatkov o začetkih delovanja društva do druge svetovne vojne.« (Str. 19)

Tako beremo v zborniku Za našo stvar. Mnogi smo že slišali za loški Profesorski ceh, tu pa je zdaj res dobro opisan. Na straneh 20–21 je tudi fotografija prvega srečanja teh mož leta 1930 na vrtu gostilne pri Balantu, kjer je zdaj loška avtobusna postaja. Na sliki so: Ivan Dolenec (1884–1971), Pavle Blaznik (1903–1984), Tine Debeljak (1903–1989), France Planina (1901–1992), Jakob Šolar (1896–1986), France Koblar (1889–1975), Lovro Sušnik (1887–1964), France Košir (1906–1939), Ivan Molinaro (1903–1988), Martin Gorjanec (1882–1955). Od te ustanovne enajsterice na sliki manjka samo Maks Miklavčič (1900–1971), sicer pa ima vsak od njih v knjigi svojo zgodbo. Ta enajsterica je spodbudila raziskovalno in zbirateljsko vnemo, iz katere je nastal Loški muzej, izšlo 63 letnikov Loških razgledov in še cela vrsta drugih publikacij, rezultat pa je dejstvo, da je nekdanje loško gospostvo domoznansko najbolje obdelan del Slovenije.