Skakalec, ki rad zaigra na harmoniko

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Šport / nedelja, 14. januar 2018 / 15:38  

Žiga Jelar je eno izmed odkritij letošnje sezone svetovnega pokala v smučarskih skokih. Dvajsetletni skakalec iz Spodnje Besnice ne le da dobro skače, je tudi odličen v igranju harmonike. Na odru je bil že tudi s skupino Rok'n'Band.

Kranj – Žiga Jelar je bil eden izmed devetnajstih skakalcev, ki so na novoletni skakalni turneji zabeležili uvrstitev v finale na vseh štirih tekmah. Skupno je turnejo, ki je bila zanj sploh prva, končal na sedemnajstem mestu.

V zadnjih dneh je bilo večkrat slišati, da ste pozitivno presenečenje iz slovenske ekipe. Vam to godi?

»Je lepo slišati, dober občutek, stremim pa k naslednjim tekmam. Vem, da sem sposoben še marsikaj, in bom trdo delal naprej. Bil sem presenečen, da sem na vseh štirih tekmah prišel do točk, kljub temu da vsi skoki niso bili tisti najboljši, da sem imel še rezerve. Turneje nisem vzel z velikimi pričakovanji. Osredotočen sem bil na svoje skoke in potem je vse skupaj veliko lažje. Recept za to je verjetno, da uživaš v tem, kar počneš. Ti rezultati so zelo velika motivacija za naprej, pridobil sem tudi nove izkušnje.«

Ste pričakovali takšen napredek?

»Na začetku sezone sem vedel, da skačem dobro, na nivoju. Forma je šla navzgor in vsi ti uspešni skoki so bili potem nagrada, tudi novoletna turneja. Mesto sem si priskakal preko celinskega pokala. Res je, kot pravijo, da je svetovni pokal lahko druga zgodba, a če si ga vzameš tako. Treba je ostati osredotočen na skoke in pokazati, kar znaš. Zunanji dejavniki pa se tako iz dneva v dan spreminjajo. Je pa na tekmah svetovnega pokala zagotovo drugače, saj so prisotne kamere, nalet je nižji, pogoji so težji ...«

V čem ste najbolj napredovali?

»Predvsem v psihološki pripravljenosti in mirnosti. Na tem delamo že več let, tako kot kondicijsko, a sedaj sem bolj zrel, drugače gledam na stvari. Pri uspehih nisem več tako evforičen, pri neuspehih pa ne razočaran. Potem je lažje delati.«

Korak naprej je napovedovala že lanska sezona.

»V lanski sezoni sem osvojil dve zlati medalji na mladinskem svetovnem prvenstvu, zmagal sem v skupnem seštevku Alpskega pokala, sledil je še super zaključek v Planici, kjer ni bilo poleta pod 200 metrov. Z lansko sezono sem dobil veliko samozaupanja. Skoki so šli konstantno navzgor, ni bilo velikih nihanj in to je bil moj glavni cilj tudi za letošnjo sezono. Seveda je želja vseh nastopiti v svetovnem pokalu, a če nekaj izsiljuješ, gre lahko hitro tudi korak, dva nazaj. Sem potrpežljiv, rezultati že pridejo. Kmalu sem videl, da sem letos sposoben več. Naredil sem dva koraka naprej in je veliko lažje. Zaupam tudi vodstvu ekipe. Sem član mlade A-reprezentance in treniram pod vodstvom Gorazda Bertonclja.«

Pred vami so poleti na Kulmu. Glede na lansko Planico bi lahko rekli, da ste letalec?

»Že od nekdaj si želim leteti in predvsem zato je bil včasih moj vzornik Robert Kranjec. Lani v Planici mi je šlo res odlično. Občutke za letenje imam dobre. Bomo videli, kako bo ta konec tedna na Kulmu. Težko rečem, kje sem na letalnicah. V Avstrijo grem z dobrimi občutki.«

Je želja izboljšanje osebnega rekorda?

»Osebni rekord imam 228 metrov iz lanske Planice. Verjamem, da je z dobrim skokom mogoče izboljšati tudi to znamko. Ne bom pa lovil ne rekorda ne rezultata. Gradil bom na tehniki, tako kot doslej.«

Kdaj ste naredili prve skakalne korake?

»Skakati sem začel pri petih letih v SK Triglav. Pri okrog treh letih sem že prvič stal na alpskih smučeh. Šport me je že zelo hitro prevzel. Zelo rad sem tudi tekel na smučeh. Za skoke sem se odločil verjetno zaradi želje po letenju. Uživam v vsakem koraku v telovadnici, na skakalnici ...«

Ste bili že v mlajših kategorijah med boljšimi?

»Ne. Vedno sem bil zlata sredina ali celo bolj pri repu. Vmes so bili tudi trenutki, ko so me vrstniki močno preskakovali. Starša sta mi doma govorila, da s pridnostjo, discipliniranostjo bo slej kot prej prišel tudi rezultat. Ko ti ne gre, gredo te besede skozi eno uho noter, skozi drugega ven. Počasi odraščaš in vidiš, da je res tako. Ko sem začel hoditi na gimnazijo, so se stvari začele sestavljati. Vse je šlo samo še navzgor.«

Šport je pri vas verjetno na prvem mestu, vem pa, da zelo dobro igrate tudi harmoniko.

»Šport je zagotovo prva stvar, poleg tega še študiram ekonomijo in sem v prvem letniku. Na fakulteti sem že bil, je pa kar težko usklajevati oboje – predvsem zaradi odsotnosti. Zelo pomembno mesto pa ima v mojem življenju tudi glasba. Od petega leta igram harmoniko. Naredil sem tudi nižjo glasbeno šolo. Igram jo kar redno, zadnjih nekaj let sem se zelo navdušil tudi nad kitaro. Glasba mi kar manjka, ko smo od doma.«

Vzamete harmoniko tudi kdaj na tekme, priprave?

»S seboj je ne nosim, ker bi bil to še en kovček več. Jo pa zelo hitro spravim v pogon, ko pridem domov.«

Tudi nastopate?

»Do pred štirimi leti sem še tekmoval v Besnici na Gorenjskem prvenstvu harmonikarjev, na druga tekmovanja pa nisem veliko hodil, ker so bila običajno v času tekem. Občasno zaigram na koncertu skupine Rok'n'Band. Rok Ferengja me povabi, in če je priložnost, če sem doma, grem in odigramo skupaj kakšne tri, štiri. V veselje mi je igrati z njimi.«

Vaš največji navijač?

»Zagotovo moja sestra. Vedno me spremlja. Ko se vrnem domov, vidim, da je zelo ponosna name.«

Kje se vidite čez dvajset let?

»Še za naslednje leto ne vem, kje bom, tako da je to velika uganka.«