Gorenjska

Rudniški otrok, 3. del

»… Hilarij je prišel na obisk iz daljne Avstralije. Zadovoljen je bil, da sem hodila v cerkev, da sem molila tudi doma. Imel je že blizu šestdeset let, menda je bil bogat. ''Zdi se mi, da bi se s tabo kar oženil!'' je bil vzhičen. Potem pa se je na vozičku pripeljala v hišo Lučka. Ko jo je zagledal, ga je minila vsa ljubezen …«

Še tisto popoldne je padla odločitev: prodala bo hišo in se preselila na drugi konec Slovenije. Najraje na Gorenjsko. Kje so bratje, ni vedela, starša sta bila mrtva, za vaščane ji je bilo vseeno. Večina njenih znank, ki so bile enakih let, je bilo poročenih, kopica otrok se je že prerivala okoli njih. Ona pa ni doživela niti poljuba, kaj šele, da bi imela kakšno drugo intimno izkušnjo.

»Četudi sem bila preprosta ženska, sem globoko v sebi čutila, da nisem neumna, da bi lahko v življenju še kaj dosegla,« se Metka spominja tistih zelo dramatičnih ''trenutkov odločitve'', kot jim rada reče. Ko bi bila sama, bi bilo lažje. Tako pa je morala misliti tudi na Lučko. Bila je povsem nepokretna, imela je sladkorno bolezen, nevaren krvni tlak. Vseeno je bila navezana nanjo, rada jo je imela, saj je bila njena edina prijateljica.

»Niti sanjalo se mi ni, da na pol podrti hiši, v kateri smo živeli, pripada kar zajeten kos gozda. Starši ga nikoli niso omenjali in temu sem se zelo čudila. Več kot toliko pa se s preteklostjo nisem želela obremenjevati. Z nekdanjim očetovim sodelavcem sva se hitro dogovorila za primerno ceno. Denar mi je prinesel kar v torbi. Na mizo je stresel dinarje, marke, šilinge in švicarske franke. Potem smo se posedli in začeli zlagati bankovce na posamezne kupčke. Naslednji dan sem odnesla gotovino na banko, saj sem želela, da so mi tudi uradno preračunali, ker se na te reči nisem čisto nič spoznala. Na srečo je bil ta sodelavec pošten človek. Pomagal mi je tudi, ko sem med oglasi iskala hišo na Gorenjskem. Morala je biti pritlična, brez stopnic, nedaleč stran od avtobusne postaje. Hitro smo našli ustrezno v neki vasi, za katero nisem še nikoli slišala. Odpeljali smo se na oglede. Hiša je bila prav tako starejša, a je že imela kopalnico in centralno ogrevanje. Očetov sodelavec je predlagal, da bi si ogledala še druge, a nisem želela. Prva mi je bila všeč in – udarili smo si v roke. Na srečo mi je ostalo še nekaj denarja, da sem kupila štedilnik, posteljo za Lučko, dve omari, pisalni in šivalni stroj. Aha, tudi dve zelo lepi preprogi sem našla! Res je bilo vznemirljivo! Potem sem začela iskati službo. Postala sem čistilka v bližnji osnovni šoli. Nič hudega, nič sramotnega. Drugega tako in tako nisem znala početi. Jeseni istega leta sem se vpisala še v večerno ekonomsko šolo. Domov grede sem na oglasni deski na avtobusni postaji za trenutek obstala pred plakatom, ki je vabil na neko predavanje. Bila sem šokirana: predavatelj je bil moj najstarejši brat! Najino srečanje je bilo po eni strani ganljivo, saj sva imela oba solzne oči, po drugi strani pa sem bila nanj zelo jezna, ker se mi ni v več kot petnajstih letih nikoli oglasil. Bil je poln zamer do staršev, o njima je vedel povedati stvari, o katerih se meni ni niti sanjalo. Nisem vedela, prisežem, da je bil oče takšna pošast. Obljubil mi je, da me bo prišel obiskat, a se to ni zgodilo. Nekaj mi je reklo, da se me sramuje. Res je bilo tako.

Šolanje sem zaključila leta 1980. Skoraj istočasno sem praznovala tudi 30. rojstni dan. Lučka me je nagovorila, da sem povabila sodelavke in prijateljice. Kar nekaj sem jih že imela, saj sem postajala iz leta v leto bolj družabna, bolj odprta za ljudi. Žal je vse skupaj padlo v vodo, ker je imela Lučka hud astmatični napad, z rešilnim avtomobilom smo jo morali odpeljati v bolnišnico. Spet je vmes posegla usoda: dežuren je bil brat, ki se ni obotavljal in je hitro poskrbel za Lučko. Eden od njegovih sodelavcev se je – medtem ko sva klepetala na hodniku – ustavil in ga vprašal: ''Gospod doktor, ali je ta lepa gospa vaša sestra?'' Na vso moč sem zardela, brat pa tudi. Ni mu bilo do tega, da bi kolegi preko mene brskali po njegovi preteklosti. Janko sicer ni bil zdravnik, delal je v lekarni, z bratom pa sta skupaj služila vojsko v JLA. Čez kakšen teden sem dobila od njega pismo, v katerem me je vabil v kino. Lučka je bila še zmeraj v bolnišnici, nikogar nisem imela, ki bi mi svetoval, zato sem se odločila in sem kar šla. Janko je bil zelo zgovoren fant. Povedal je, da mu je žena ušla z drugim, da je sam, da pogreša žensko družbo. Vprašal me je, če bi lahko kdaj šla na torto ali v kino. Pristala sem. Pomagal mi je, da sem dobila novo službo v zdravstvenem domu. Počutila sem se, kot bi se zaposlila na kraljevskem dvoru. Janko Lučki ni bil niti malo všeč. Bila sem prepričana, da je ljubosumna. Žal sem se motila. Po treh mesecih poznanstva, ko me je prvič udaril, sem razumela, zakaj mu je žena ušla. Zelo sem zamerila bratu, da me ni opozoril, kakšna baraba je.

Dne 17. aprila 1986 je ponoči Lučka umrla. Kar zaspala je. Njena smrt me je zelo prizadela. Bila je edina luč v mojem življenju, ki mi ni le svetila, ampak me je tudi grela.

Da bi se zamotila, sem se vpisala na kranjsko ''Sorbono''. Takšnih, ki so študirali ob delu, takrat ni bilo malo. Imela sem že avto, tako da se mi ni bilo treba več cijaziti z avtobusom. Imela sem 35 let, počutila sem se staro kot zemlja. Na starše in na prejšnje življenje sem se le še redkokdaj spomnila. Kadar sem se, se mi je zdelo, kot bi ga živela neka druga oseba, ne jaz. Naučila sem se hoditi v hribe, večkrat sem se zapeljala na Bled, Brezje, tudi v gledališče. Okoli mene je bilo vedno več zelo zagrenjenih žensk. Nekatere so bile samske kot jaz, druge ločene, tretje so imele težave z možmi ali otroki. Marsikateri sem nudila tudi streho nad glavo. Počasi sem se tega tarnanja in večne negativnosti najedla. Nobeni ni bilo mar zame, vsaka je želela, da ji nudim toplo ramo, celo denar. Tudi jaz nisem bila več rosno mlada, želela sem si družine, otroka. Toda kako, ko pa mi ni bil noben moški všeč? Potem pa sem za 1. november na pokopališču trčila v Marjana. Bil je mojih let, samski, še zmeraj je žaloval za mamo, ki jo je izgubil pred nekaj leti. Združila naju je osamljenost, kaj naj rečem drugega? Začel me je obiskovati in malo pred devetintridesetim rojstnim dnem sem ugotovila, da sem noseča. Bila sem presrečna, prepričana, da se bo Marjan preselil k meni in bova srečno živela do konca življenja. Niti v najbolj drznih sanjah si nisem predstavljala, da me bo zavrnil. ''Ne morem,'' mi je skrušeno priznal, ''mami sem obljubil, da se ne bom vezal na druge ženske.'' Na pokopališču sva se srečevala tudi potem, ko sem tja prihajala z otroškim vozičkom. Če je le mogel, se mi je izognil, hčerke pa ni nikoli želel ne videti ne pozdraviti. Slišala sem, da je moral lani oditi v dom za starejše. Prav mu je, norcu zmešanemu! Upam, da mu pokojna mama še zmeraj stoji ob strani in mu dirigira, kako naj živi!«

Metka je tudi pozneje še večkrat celila ljubezenske rane. Ta – zadnji, s katerim se občasno druži – pa počasi postaja del njenega življenja. A bolj kot moški ji je pomembna hčerka, ki ji je res v veselje. Upa, da nima v sebi genov starih staršev in neodločnosti očeta, da je podedovala le tisto, kar je bilo pri sorodnikih najbolj žlahtno.

»Moje življenje je neverjetno tudi zato, ker sem se sama – brez tuje pomoči – iz nepismenega dekleta prebila na položaj, ki ga imam danes!«je svoji pripovedi ponosno dala piko na i Metka.

(konec)

Oddaj svoj komentar

Kranj 2°

pretežno jasno
vlažnost: 98 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

8/13

nedelja

6/14

ponedeljek

4/15

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

GLEDALIŠČE / Jesenice, Bled, 21. oktober 2018

Čarovnik iz Oza

IZLETI / Šenčur, 21. oktober 2018

Jakobova pot po dolini Radovne

GLEDALIŠČE / Bled, 21. oktober 2018

Čarovnik iz Oza

IZLETI / Gozd - Martuljek, 21. oktober 2018

Na Plešivec pod Košuto

IZLETI / Žiri, 21. oktober 2018

Pohod okrog Žirov

PRIREDITVE / Gorenjska, 22. oktober 2018

Medgeneracijske prireditve

IZLETI / Preddvor, 23. oktober 2018

Pohod na Trupejevo poldne

PRIREDITVE / Gorenjska, 23. oktober 2018

Medgeneracijske prireditve

 

 
 

 

 
 
 

Danes se je začela volilna kampanja / 09:47, 19. oktober

Iztok Purič je skupni kandidat stranke Več za Kranj aktualnega župana Kranja Boštjana Trilarja, Liste za razvoj Kranja in Stranke Alenke Bra...

O spremembi imena šole / 16:02, 17. oktober

In kaj so navedli kot razlog za preimenovanje?
Upam, da odgovorni ne nasedejo tem zdraharjem!!
In ja, večna slava partizanom !!

Gorenjski glas boter Demokraciji / 10:11, 17. oktober

Več o tem na blogu http://slap.blog.siol.net

Napovedali kandidaturo za župana / 22:49, 16. oktober

Se opravičavam. Po enem tednu vam je uspelo objaviti. Bravo, zelo dobro, odlično. Čestitam.

Skrbeti nas mora sedanjost / 18:37, 12. oktober

Škoda ker ne obstoja ena dobra poštena pametna 'vaga', pa da se točno stehta kdo neti.... in kdo poveličuje...

Napovedali kandidaturo za župana / 16:45, 11. oktober

Zakaj ne objavite že vložene in tudi vam poslane kandidature v Naklem? Drago Goričan za župana Nakla in Lista Draga Goričana za razvoj Nakla.

Skrbeti nas mora sedanjost / 06:37, 9. oktober

Vsako netenje sovraštva in poveličevanja fašizma, nacizma je potrebno v kali zatreti in jim pljuniti v ksiht izmečkom slovenskega naroda! Iz...