Če nikamor ne greš, vse obstane

Besedilo: Ivanka Korošec
Kategorija: Razvedrilo / sreda, 10. januar 2018 / 18:31  

Pavla Mulej je bila priljubljena učiteljica biologije mnogih generacij radovljiških osnovnošolcev. Po upokojitvi veliko časa posveča družini pa tudi družbenim dejavnostim. Celo pri devetdesetih je še vedno aktivna v projektu starejši za starejše.

Rodila se je v Ljubljani, novembra 1927. »Bila sem najstarejša od petih otrok,« pripoveduje gospa, ki zdaj že desetletja živi v Radovljici. »Takrat ni bilo lahko; veliko ljudi je imigriralo v Ameriko, tudi moji strici so šli. Oče je bil hišnik v veliki hiši na glavnem trgu, mama pa je opravljala priložnostna dela in zasluženi denar spravljala na kupček, da nam je jeseni otrokom lahko kupila zvezke in učbenike. Kljub težkim časom sta vsem petim otrokom omogočila šolanje in izobrazbo.«

Ko je dokončala učiteljišče, so jo z dekretom najprej postavili za učiteljico v Prekmurje, po letu dni pa je dobila službo v Brkinih. Na tisti čas ima lepe spomine. »Pogoji za delo so bili težki, a ljudje prijazni. Prinesli so mi prve češnje, dobila sem najlepše jabolko … Z družino, pri kateri sem stanovala, sem še dolgo ohranjala stike.«

Odločila se je za nadaljevanje študija in se vpisala na višjo pedagoško šolo v Ljubljani. Med študijem je spoznala Gorenjca Stanka Muleja in se poročila z njim. Službo sta dobila na Vrhniki. »Rodila se nama je hčerka Marjana. Ker so bili v šoli zelo slabi odnosi, da sva si poiskala službo drugje.« Družina je prišla v Radovljico, kjer se jima je rodila še hčerka Tatjana. Pavla je poučevala biologijo, mož pa je bil ravnatelj osnovne šole. Žal je mož umrl že leta 1974, ko je imela komaj 47 let. Hčerki sta doštudirali in si ustvarili družini. Zdaj Pavlo razveseljujejo vnuk, tri vnukinje, štiri pravnukinje in dva pravnuka. Vesela je njihovih obiskov, zlasti hčerki redno prihajata k njej.

Že prvi teden po upokojitvi so jo vključili v društvo upokojencev. Dolga leta je organizirala izlete in bila aktivna tudi v drugih sekcijah. »Vodila sem izlete v različne kraje. Samo v Pliberku smo bili devetnajstkrat! Danes ozimnico lahko kupiš povsod, takrat pa smo hodili tja po cele vreče čebule in drugih pridelkov.« Bila je tudi članica planinskega društva in prehodila mnogo okoliških gora. »Marsikoga sem naučila pogledati tudi pod noge, kjer so trave, rože, in ne samo siliti na vrhove …«

Zdaj, ko korak postaja krajši, sodeluje v programu starejši za starejše. Hodi tudi k angleščini, ki jo imajo v okviru tega projekta. »Uči nas moja bivša učenka. Morda si me zato ne upa veliko spraševati!« se nasmeje in doda: »Hčerka Tatjana pa preveri, ali sem naredila nalogo!« Rada bere, hodi v knjižnico in posega tudi po strokovni literaturi o zdravju in o vrtu, ki ga ima tudi sama in kjer pridela dovolj zelenjave. Trato še vedno kosi sama, na sprehod gre prav vsak dan. Dvakrat tedensko hodi k telovadbi v osnovno šolo.

Da je tako pozitivno naravnana, gre zasluga tudi njenim staršem, pravi. »Oče mi je vedno rekel, da je treba 'ta prav' cajt' dati smeti iz glave ven. Taka smet je tudi razpoloženje, ko se ti nič ne ljubi, ko bi kar doma visel in čakal … A če nikamor ne greš in nič ne delaš, vse obstane …« Pri vseh dejavnostih, s katerimi se ukvarja, se pri njej česa takega ni bati.