Po Alpah z beležnico v nahrbtniku

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / nedelja, 7. januar 2018 / 13:56  

Gorniška literatura je pri nas vedno bolj priljubljena, a le peščica je gorniških vodnikov tujih gora, ki bi jih napisali Slovenci. To zbirko sta nedavno razširila kamniška gorska reševalca in velika ljubitelja gora, zakonca Vladimir Habjan in Irena Mušič Habjan, ki sta napisala slikovit gorniški vodnik z naslovom Alpe brez meja – najlepši vrhovi Vzhodnih Alp.

Vladimir Habjan in njegova življenjska in gorniška sopotnica Irena Mušič Habjan sta v planinskem svetu zelo znani imeni. Ona po izobrazbi doktorica kemijskih znanosti, on novinar (in vrsto let urednik Planinskega vestnika), oba pa plodna pisca, alpinista, gorska reševalca, dolgoletna člana Planinskega društva Kamnik, predvsem pa strastna ljubitelja gora. Izdala sta že vrsto knjig, skupaj tudi že dva gorniška vodnika, pred dnevi pa sta predstavila njuno tretje skupno delo – gorniški vodnik Alpe brez meja s podnaslovom Najlepši vrhovi Vzhodnih Alp. Knjiga je plod njunega večletnega raziskovanja alpskih vrhov, od Karnijskih Alp preko Dolomitov ter avstrijskih in nemških Alp do Bernine na italijansko-švicarski meji.

»Zelo pozno sva začela hoditi v gore onkraj meje, čeprav so naju mnogi spodbujali, a sva kar odlašala, saj nama je bilo v naših koncih lepo. A ko sva enkrat šla, sva se nenehno vračala, vse dopuste sva preživela v Dolomitih, Karnijskih Alpah ali drugih alpskih vrhovih in raziskovala nove vrhove, doline … Enkrat se nama je utrnila zamisel, da bi uredila vodnik. Slovenske literature o tujih gorah je namreč zelo malo,« pravi Vladimir Habjan, ki se je skupaj z Ireno zadnjih šest let temu cilju tudi intenzivno posvečal. Dela je bilo zelo veliko, ki pa sta si ga enakomerno razdelila. »Zdaj sva se že navadila, da v gore hodiva z majhno beležnico in sproti zapisujeva opise poti. Zato nama včasih tudi bolj počasi gre, ker se pogosteje ustavljava, a le tako so opisi lahko natančni, že na vrhu človek lahko pozabi kak pomemben detajl, kaj šele doma,« dodaja Irena Mušič Habjan, ki je bila – ker je bolj tehnična in natančna – v večji meri zadolžena za opise tur.

Dvanajst gorskih skupin in osemdeset vrhov

V vodniku je s čudovitimi fotografijami (avtorja večine sta sama, sta pa sodelovala tudi z Matevžem Lenarčičem, ki je prispeval fotografije gora iz zraka), tudi skicami, opisi in praktičnimi napotki opisanih osemdeset izbranih tur v dvanajstih gorskih skupinah Vzhodnih Alp. Med njimi so najlepši ali najbolj oblegani vrhovi (tudi en štiritisočak) pa tudi tisti manj znani in obiskani. Kot sta poudarila, je razpon težavnosti tur zelo velik, saj sta zajela tako plezanje do 3. stopnje, ferate, nezahtevne označene poti kot nekaj zahtevnih ledeniških tur. »Potrebne so vsaj osnove zimskega gorništva in kakšne izkušnje z brezpotij, predvsem pa je pomembno, da se planinci na turo dobro pripravijo, se zavedo, da se odpravljajo na neznani teren, in obrnejo, še predno se znajdejo v težavah. Večina tur je tudi dvodnevnih, kar pomeni, da moramo rezervirati prenočišče v gorski koči, seveda pa je treba pozorno spremljati tudi vremenske napovedi,« opozarjata pisca, ki se zavedata odgovornosti, ki sta jo prevzela s svojimi opisi, zato sta bila pri tem še toliko bolj skrbna in natančna.

Bistvo ostajajo doživetja

A kot še poudarjata, bistvo zahajanja v gore ni v »dosežkarstvu«, torej osvajanju ali celo zbiranju vrhov in v bitki s časom, pač pa raziskovanje in doživetja. »Priprava gorskega vodnika je garaško delo, saj zahteva res veliko časa, priprav, pisanja in fotografiranja, izbire gradiva … A pri vsem skupaj se nama je nabralo nešteto nepozabnih zgodb in doživetij, in prav to je tisto, kar želiva tudi vsem tistim, ki bodo po Alpah hodili z najinim vodnikom,« zaključujeta zakonca Habjan, ki še naprej ostajata velika ljubitelja samote v gorah.