Mlada leta

Rudniški otrok, 2. del

»Kljub vsemu, kar nam je hudega naredila očetova starokopitna miselnost, me je bilo zmeraj strah rudniške sirene. Še danes jo zelo nerada slišim. Kadar se je oglasila, ni bilo nič dobrega. Nekoč je zasulo tri rudarje, med njimi je bil tudi ata. Reševalcem je dva uspelo rešiti. Ata, ki je bil hudo poškodovan, so v bolnišnici komaj rešili. Postal je invalid in se pri 47 letih tudi upokojil.«

Metka o svojem življenju nerada govori. Tisti brez izkušenj nočejo poslušati njenega »jamranja«, ostali, ki so doživeli podobne grozote, pa nočejo, da bi jih Metkina zgodba spodbujala, da bi se tudi sami začeli spominjati.

»Leta po očetovi upokojitvi so bila pošastna. Morala sem streči materi, ki je vedno bolj padala v depresije, in očetu, ki jih je s svojimi nasilnimi dejanji še pospeševal. Nemogoč je bil! Žrlo ga je, ker so ga rudarski prijatelji pozabili, njegovim udarnim, zelo socialističnim parolam pa so se začeli odkrito posmehovati. Tepel je tudi mene. Če ne drugače, pa z berglo. Ni pa mi dovolil, da bi poskrbela za njegovo intimno higieno, zato je smrdel, kot bi padel v greznico. Njegova pokojnina je bila tako majhna, da nam je v drugi polovici meseca zmanjkalo za kruh. Ata se je moral odpovedati cigaretam, kar ga je sploh spravljalo v bes. Dnevi so minevali, postajala sem vedno bolj apatična, zagrenjena. Nisem imela prijateljic, nikogar pravzaprav, ki bi se mu lahko zaupala. Stara sem bila sedemnajst let, živela sem kot zadnja dekla na vasi, nisem imela ne spodnjega perila, kaj šele, da bi lahko kdaj obiskala frizerja, se umila po celem telesu, se do sitega najedla.

Potem pa se je ponudila priložnost, da se skobacamo na zeleno vejo. Pri nas se je oglasil neki možakar iz sosednje vasi. Povedal je, da so mu umrli starši in da ni nikogar, ki bi poskrbel za njegovo invalidno sestro. Obljubil je, da bo dobro plačal, če jo vzamemo k sebi. Očetu so se zasvetile oči in z obiskovalcem sta si takoj segla v roke. Lučka je bila res zelo uboga. Merila je komaj kakšen meter, njeno malo preveč obilno telo pa je bilo čudno zvito. Imela je poškodovana stopala, tako da je zelo težko hodila. Prsti na levi roki so bili na pol zakrneli, kljub temu pa je znala urno sukati pletilke. Ure in ure je sedela za pečjo in pletla. Ni pa mogla zadrževati vetrov, zato je hiša neznosno smrdela po njenih prdcih, a smo se tudi nanje navadili. Denar, ki smo ga dobivali za oskrbo, bi moral pripadati meni, a ga oče ni hotel dati iz rok. Spet je začel kaditi in kar nekaj denarja je šlo tudi za žganje. Razgrajati si pa ni upal, ker mu je Lučka zagrozila, da bo povedala bratu, če se bo neprimerno obnašal.

A tudi ta brat je bil svojega denarja vreden. Lučke se je znebil zato, da je lahko rojstno hišo prodal. Za sestro nam je plačeval kakšnih pet let, potem pa nič več. ''Jo pa vrzite na cesto!'' se mi je posmehoval, ko sem ga prišla prosit za denar.

Lučka sicer ni šla nikamor, je pa redno hodila na romanja. Skoraj vso dediščino je porabila za te reči. Postala sem njena spremljevalka. Ko so drugi molili, sem zakinkala od utrujenosti. Žebranje me je zmeraj uspavalo. Domov sva potem prinašali razne kipce angelov, podobice in podobno. Naučila sem se prepevati nabožne in slovenske narodne pesmi. Lučka me je naučila pletenja, vezenja in šivanja. Sicer ni imela šivalnega stroja, je pa zato z neizmerno natančnostjo na roke sešila marsikatero bluzo ali obleko. Z leti, ko se je še bolj poredila, je žal morala ostajati doma. Vztrajala pa je, da sem se romanj udeleževala jaz! Ko sem se vrnila, sem ji morala o vsem, kar se je dogajalo, poročati do zadnje podrobnosti. Kadar je bilo slabo vreme in nisem mogla iti na vrt, sva delali prtičke, zavese, vezli sva posteljno perilo. Naredili sva ogromno kompletov za dojenčke! Lučka je čisto sama ugotovila, kako se skvačkajo copati. Šli so za med in prihodki od najinega ročnega dela so bili najina skrivnost.

Potem pa je prišlo leto 1977. Najprej se je obesila mama, kakšen mesec zatem pa je med spanjem, sredi noči, za vedno zaspal tudi oče. Čez noč sem bila rešena dveh težkih bremen, ki sta me tlačili k tlom in mi uničevali življenje. Niti žalovati nisem mogla, samo oddahnilo se mi je. Tako mamo kot očeta smo pokopali bolj na tiho. O njuni smrti sem želela obvestiti brate, a jih nisem izsledila. Kot bi se udrli v tla! Še sorodniki niso vsi prišli na pogreb.

Stara sem bila 25 let, a sem imela občutek, da jih imam petkrat toliko na grbi. Čutila sem, kako je Lučko strah, da bi se je sedaj, ko staršev ni bilo več, enostavno znebila. Pa res nisem imela tega namena, preveč sem jo imela rada.

Čez kakšne tri tedne, kmalu za tem, ko sem hišo vsaj kolikor toliko dala v red in ko so mi prijazni sosedje odpeljali na smetišče navlako, se je na vratih prikazal Vladimir. Bil je neke vrste vaški posebnež. Rad se je hvalil, da je edini zemljan, ki ima direktne povezave z Bogom. Z njim se je menda pogovarjal vsako nedeljo malo po peti uri zjutraj. Prišel je s predlogom, da mi za skromno sobico nudi bogato plačilo, to pa so bila po njegovem videnja samega Boga. Na srečo je začela Lučka brez pravega razloga na ves glas vreščati. Vladimir se je samo obrnil in izginil skozi vrata.

Potem se je oglasil nekdo s Ponikve. Dejal je, da potrebuje delavnico za izdelovanje kavbojskih klobukov. Ko je beseda nanesla na plačilo, je pomencal, da bi bil vesel, če bi bilo prvo leto gratis, potem pa bi mi dajal deset odstotkov od prodaje.

Spominjam se tudi Matica. Bil je mlajši upokojenec, žena mu je umrla, on pa ni vedel, kaj bi sam s seboj. ''Takoj jutri ti bom prepisal kmetijo, samo preseli se k meni, da ne bom sam,'' me je prosil. V roke mi je stisnil listek s svojo telefonsko številko, se usedel v avto in se odpeljal.

Zame in za mojo hišo je izvedel tudi neki gospod, doma iz okolice Pliberka. Name je počakal kar pred cerkvijo. Beseda je dala besedo in povabil me je na zmenek. Bil je zelo uglajen in spoštljiv. Zanimalo ga je, ali sem še nedolžna. Ker on bi rad imel takšno, ki je drugi moški še niso povohali. Ni mi verjel, ko sem mu zatrjevala, da nisem nikogar niti poljubila. ''Kaj pa kakšna samopomoč? Si to že počela?'' ga je zanimalo. Začudeno sem ga gledala, saj se mi ni niti sanjalo, o čem govori. Doma sem vprašala Lučko, in ko mi je razložila, teden dni nisem spala, tako mi je bilo nerodno.

Hilarij je prišel na obisk iz daljne Avstralije. Sorodniki so mu povedali zame, ker so vedeli, da išče nevesto. Malo je manjkalo, da mi ni pogledal tudi v usta, tako se je vrtel okoli mene in me ocenjeval. Zadovoljen je bil, da sem hodila v cerkev, da sem molila tudi doma. Imel je že blizu šestdeset let, menda bogat, nikoli še ni bil poročen, ker ni našel prave, ki bi bila še nedolžna, poštena, delavna. ''Zdi se mi, da bi se s tabo kar oženil!'' je bil vzhičen. Potem pa se je na vozičku pripeljala v hišo Lučka. Ko jo je zagledal, ga je minila vsa ljubezen.

Še tisto popoldne je pa­dla odločitev: prodala bom hišo in se preselila na drugi konec Slovenije. Najraje na Gorenjsko.«

(Konec prihodnjič)

Oddaj svoj komentar

Kranj 8°

pretežno jasno
vlažnost: 54 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

-4/11

sreda

-3/9

četrtek

5/9

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

PRIREDITVE / Gorenjska, 23. januar 2018

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Škofja Loka, 23. januar 2018

Kar tresla se je od lepote

PRIREDITVE / Jesenice, Hrušica, 23. januar 2018

Za otroke

PREDAVANJA / Naklo, 23. januar 2018

Od sicilijanskih mafijcev do nordijskih Vikingov

OBVESTILA / Žiri, 23. januar 2018

Krvodajalska akcija

PREDAVANJA / Vodice, 23. januar 2018

Po Iranu

IZLETI / Preddvor, 23. januar 2018

Na Štefanjo goro

PRIREDITVE / Gorenjska, 23. januar 2018

Medgeneracijske prireditve

 

 
 

 

 
 
 

Nasprotujejo potvarjanju zgodovine / 21:34, 19. januar

Grob v Dražgošah

Spodnji komentar je skrajšano pismo poslano na Glas po zgornjem članku g. Dežmana kot pismo bralca. Še pred proslav...

Nasprotujejo potvarjanju zgodovine / 09:56, 16. januar

Bravo Lara!
Partizanom herojem večna slava, cerkev naj ne hujska in politizira ampak naj se ukvarja z verniki, kateri naj tudi financirajo.

Dražgoše pričakujejo množičen obisk / 18:37, 15. januar

Lara Jankovič na slovesnosti v Dražgošah:

!! Slovenske vlade so našo zemljo prodale za drobtinice. Od trdnih samoupravnih temeljev ba...

Dražgoše pričakujejo množičen obisk / 09:22, 13. januar

Bo ob hvaljenju borbe v govorih in razstavah kaj prostora o nagajanju oblasti pri gradnji cerkve.
Spodnji zapis je del članka Franca Kav...

Slovenska olimpijska bakla tudi po Gorenjski / 21:48, 10. januar

Uspelo, bolj ali manj, velik minus organizatorju in sicer zakaj: Ogromno otrok, glavni sponzor Coca-Cola in pločevinke v ledu?? Pa kdo bo to...

Grob v Dražgošah / 17:18, 9. januar

G.Pintar Franc

Danes, ko nas kapitalske in politične elite brezsramno ropajo nam ime DEMOKRATIČNA kaj malo pomeni...

Grob v Dražgošah / 21:08, 7. januar

G. Primož, (in še nekateri)
Ste »spregledali, da je v kostnici tudi 40 (41) vaščanov Dražgoš, ne samo partizanov. Z vašim komentarjem dok...