Hvaležnost

Besedilo: Nena Veber
Kategorija: Rekreacija / sreda, 3. januar 2018 / 20:07  

Leto je naokoli, odkar sem začela pisati torkove podlistke v Gorenjskem glasu. Hvaležna sem gospe direktorici Mariji Volčjak za ponujeno možnost in novo izkušnjo. Hvaležna vam bralcem za pozitivne komentarje in odzive. Vsakič, ko mi poveste, da jih berete. Komaj čakate naslednjega. Jih izrežete in skrbno shranite, da jih kasneje spet preberete. Jih vzamete na dopust in preberete tam, če med tednom ni časa. Pokličete in kaj vprašate. Pridete na pogovor ali terapije v naš center. Hvala vam. Ta izkušnja me bogati in mi širi obzorja. Je izredna odgovornost, ko vidim, koliko zvestih bralcev ima Gorenjski glas. Čestitke celi ekipi, ki ustvarja tako bran in prepoznaven časopis.

Še se bomo družili, zato kar začnimo z današnjo temo o hvaležnosti, ki se mi zdi primerna za razmislek v teh prazničnih dneh, ko delamo analize za nazaj in načrte za naprej.

Ali smo hvaležni za to, kar smo, za svoje najbližje, s katerimi sobivamo? Za vse stvari, ki jih imamo, ki se nam dogajajo? Kje je tista nevidna meja, ko postane vse rutina, samo po sebi umevno? Ko se tako usmerimo v npr. službo, da na vse drugo zapostavimo? Ko mislimo, da nas morajo naši najdražji prenašati, pa če smo še tako zoprni, ker tako v družinah pač je. Pa je prav, da je tako?

Ko je bila moja hči stara osem let, sin pa pet, mi je umrl mož. In sem si obljubila, da se bom maksimalno potrudila, da poskrbim zanju, da jima nič ne bo manjkalo. Ne čustveno in ne finančno. Trudila sem se biti dobra mama, maksimalno delati v službi, da bi normalno živeli. In sem napredovala. Več odgovornosti, več dela. Tudi še doma, po telefonu … In me je počasi zahtevna služba tako posrkala vase, da sem bila sicer fizično z otrokoma, v glavi pa planirala, urejala … In je zazvonilo, službeni pogovor. Moj prijazen pozdrav, popoln fokus na sogovornika, nekaj prijaznih fraz na koncu pogovora.

In potem kot bi me s kolom po glavi preprosto vprašanje moje osemletne hčere: »Mami, zakaj se pa z nama ne pogovarjaš t’ko prijazno kot za službo?«

In ja, v hipu je imela vso mojo pozornost. »Ja, kako da se ne, saj se.« Ni odnehala: »Ne pa se ne, misliš, da se. Bi se morala slišat'.«

Še danes, ko je že mlada gospodična pri 22 letih, sem ji hvaležna za to vprašanje. Ker sem se zamislila. O tem, kako sem kljub vsem svojim dobrim sklepom lahko dovolila, da me je tako odneslo. Se pogovorila sama s seboj in sklenila, da je ni službe, da ga ni denarja, pa če si še v taki stiski, ki ga je vredno postaviti pred medosebne človeške odnose. Sploh pa ne z najbližjimi. Ker zanje smo vse, kar imajo, in oni so vse, kar imamo mi.

V službi smo le eden od mnogih. Ko nas nekega dne ni več, nič hudega. Nas nadomestijo z naslednjim. Boljšim. Bolj prizadevnim. Bolj ubogljivim. Nas pozabijo po 14 dneh. Smo zamenljivi. Kot vileda. Ko se obrabi, jo vržeš proč in zamenjaš z novo. Doma pač ne. Če nas ni, zazeva strašna praznina. Manjkamo. Se vse postavi na glavo. Kot bi se iztiril vlak. Tudi če ne umremo. Če smo fizično prisotni, pa drugače manjkamo. S svojo toplino, energijo, nežnostjo, pozornostjo, strpnostjo.

Verjetno se je že vsem zgodilo, da smo utrujeni prišli iz službe in se znesli nad prvim domačim, ki nam je prekrižal pot. Nič hudega sluteč, za nič kriv. Le tam je bil. In vse, kar je bilo slabega tisti dan v službi, se je, kot bi se razbesnela nevihta, zneslo nad naše domače.

A bi kdaj naredili obratno? Če bi bilo doma kaj narobe, prihrumeli v službo in se zdrli na sodelavca ali šefa? Bi upali? To pa ne, ker bi izgubili službo. Doma je pa kar v redu? Ni, kanje?

Tako kot jabolko na dan odžene zdravnika stran, odžene ena hvaležna misel na dan skrhane odnose. Poskusimo?

Ste za to, da se v letu 2018 zavestno vsaj enkratna dan zahvalimo za … Karkoli. Komurkoli. Deluje. Življenje postane lepše. Odnosi boljši. Hvala vsem mojim.

Hvaležno 2018!