Jožica Rejec / Foto: Gorazd Kavčič

Ko vse dosežeš, so stvari izpolnjene

Jožica Rejec je skoraj dvanajst let uspešno vodila Domel iz Železnikov. Zdaj se bo upokojila. »Ko zaključuješ projekt in si vse dosegel, so stvari izpolnjene.«

»Takrat sem včasih razmišljala, ali bo kdaj konec, ali se nam bodo kdaj povrnili tisti vložki, ali je sploh še smiselno nadaljevati, ker se že toliko časa trudimo. Pomislila sem celo, ali ne bi raje šla učit fiziko ali matematiko na kakšno šolo.«

Z novim letom se boste po 39 letih dela v podjetju Domel upokojili, pa čeprav bi do konca mandata imeli še eno leto. Zakaj ste se odločili za ta korak?

»Izpolnjujem pogoje za upokojitev in mislim, da je prav, da takrat greš in prepustiš priložnost naslednikom. V tem času sem dala od sebe vse, kar sem zmogla, in nimam več nekih revolucionarnih idej. Seveda imam še vedno nekaj idej, ampak že celo leto sva se z mojim naslednikom Matjažem Čemažarjem počasi pripravljala na predajo poslov, čeprav je on še zelo aktiven v razvoju. Že spomladi sem namreč o odhodu obvestila nadzorni svet in priporočila njega za namestnika. Stvari potekajo tako, kot smo se dogovorili, in sem tega vesela. Sedaj se že veselim drugih aktivnosti, za katere je bilo doslej premalo časa.«

Preskok od vodenja enega najuspešnejših slovenskih podjetij v upokojenski stan bo velik. Vas kaj skrbi, kako boste tako rekoč čez noč izpregli?

»Ne, imam že poln urnik. (smeh) Prav nič me ne skrbi, da mi bo dolgčas. Čakajo me branje knjig, vnuki, vrt, glasba in potovanja, raziskovanja s kolesom. Veliko je tega.«

Pred nekaj leti pa ste začeli igrati tudi klavir.

»Da, zdaj se ga učim peto šolsko leto. Po starem zakonu bi pogoje za upokojitev izpolnila že aprila 2013 in sem pred tem začela razmišljati, česa bi se lahko potem lotila. Odločila sem se za uresničitev želje iz otroštva. Čeprav se je nato moja upokojitev zamaknila, nisem več odlašala, najprej sem malo sama vadila, nato pa sem si poiskala učitelja.«

Se boste tudi zdaj lotili česa novega, za kar ste bili prej zaradi pomanjkanja časa prikrajšani?

»Povsem novih aktivnosti nimam v načrtu. Zdi sem mi, da bodo moji dnevi zapolnjeni in da se bom morda morala celo čemu odreči. Se pa nameravam sedaj aktivneje vključiti v projekt Junior Achievement. Gre za praktično podjetništvo v srednjih šolah, vanj so vključene tudi škofjeloške in kranjske šole. Dijaki v programu praktičnega izobraževanja podjetništva ustanovijo podjetje, se dogovorijo za izdelek in ga tudi prodajajo, na koncu pa pripravijo poročilo, v katerego vključijo tudi finančni del. Projekt je super, ker poteka na praktični ravni, medtem ko papir vse prenese. Domel je eden od sponzorjev, dva sodelavca sta tudi podjetniška mentorja in člana komisije za izbor najboljšega podjetja v slovenskem merilu, ki se nato udeleži evropskega tekmovanja. Sama sem predsednica omenjene komisije, bomo pa v prihodnje več pozornosti posvetili tudi popularizaciji projekta ter dijaških podjetij in idej prek medijev.«

S kakšnimi občutki sicer zapuščate Domel?

»Z dobrimi. Vesela sem tega visokega nivoja inovativnosti, sodelovanja in zaupanja, tudi v vodstveni ekipi. Vzdušje je res krasno, ustvarjalno, podpiramo drug drugega.«

Kaj si štejete za vaš največji doprinos k uspešnemu poslovanju Domela?

»To, da smo dorekli temeljna načela – poslanstvo, vizijo in vrednote – ter tudi definirali strategijo, kar smo kasneje še trikrat nadgradili in se je v Domelu nekako prijelo. Ponosna sem tudi na gradnjo medsebojnega zaupanja, ki se začne že v vodstveni strukturi, in tudi zavedanja, da smo poklicani k stalni rasti. Le z medsebojnim sodelovanjem in vztrajnostjo lahko ambiciozno in jasno postavljene cilje tudi dosežemo. Obenem je pomembno tudi zavedanje, da je treba imeti tudi zelo dober nadzor nad stroški, povečevanjem produktivnosti, zmanjševanjem materialnih stroškov, inovativnostjo. Če strnem, ponosna sem, da nam je uspelo ustvariti neko varno okolje, hkrati pa zelo visoka pričakovanja do osebnega prispevka, inovativnosti in sodelovanja.«

Nekoč ste dejali, da je kariera projekt ...

»Da, to ni bila moja kariera, to je bil projekt. In ko zaključuješ projekt in si vse dosegel, so stvari izpolnjene – in tako se tudi počutim.«

»Jožica Rejec deluje skromno. Po mojih izkušnjah se stvari loteva z globokim premislekom in tehtnim pristopom. Gre za družbeno odgovorno menedžerko.« To je lani o vas dejal prvi mož Rika Janez Škrabec, ko ste prejeli nagrado Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke. Vas je zadel?

»Da, je. Težko kaj dodam.«

Zanimiva se mi zdi vaša takratna izjava: »Moj pečat je, da si na sestankih vsak upa reči to, kar si misli.« Domnevam, da niste naklonjeni avtoritativnemu tipu voditelja, da vam je bližje demokratično vodenje?

»Absolutno demokratično, rečejo mu tudi avtentični način vodenja. Sam imaš zelo omejene vidike, ko pa vključiš vse ideje, različne poglede in različne karakterje, se pojavijo veliko boljše rešitve in tega se je dobro zavedati.«

Vso delovno dobo ste preživeli v Domelu, kjer ste bili nekaj časa tudi vodja razvoja. So vas kdaj vabili v kakšno drugo podjetje?

»Da, bilo je nekaj ponudb.«

Kaj je pretehtalo, da ste ostali zvesti Domelu?

»Po eni strani bližina, ključno pa je bilo, da sem imela že v tedanji Iskri in kasneje v Domelu vedno priložnost ukvarjati se z novimi projekti, izzivi, vključno z zadnjimi enajstimi leti in pol, ko sem podjetje tudi vodila. Priložnosti za kakšno dolgočasje nisem imela, čeprav sem po drugi strani prepričana, da ti nikjer ne zmanjka izzivov, če si pripravljen iskati boljše rešitve.«

Kako ste sploh sprejeli izziv, da se iz razvojnice prelevite v menedžerko tako velikega podjetja?

»Takratni predsednik nadzornega sveta me je že prej nekajkrat vprašal, ali bi bila pripravljena prevzeti vodenje podjetja, a sem mu odvrnila, naj poskusi poiskati še koga drugega. Ko pa sem razmišljala sama zase, sem si rekla, da je lahko kritizirati; soočiti se s tem in poskusiti kaj storiti, je pa veliko bolj odgovorno in sem se za to na koncu tudi odločila.«

Vodenje tako velikega podjetja je zagotovo precej stresno. Kako ste poskrbeli za sprostitev?

»Zelo preprosto: z vrtnarjenjem, s stikom z naravo, z rutinskimi in bolj ročnimi spretnostmi. Sproščala sta me tudi obisk gledališča, dobra knjiga.«

Verjetno pa službe niste nikoli povsem odmislili?

»Ne, ne moreš odklopiti – 24 ur na dan in 7 dni v tednu. Saj si na vrtu in se sproščaš, ampak procesi v glavi pa vseeno tečejo.«

Vas je to kdaj bremenilo?

»Če si odgovoren, ne moreš kar tako odmisliti. Poskušala sem strah oz. odgovornost omejevati na tisto, da je še konstruktivno in ustvarjalno. Ves čas je to nekakšno gorivo, da razmišljaš o boljših rešitvah, koga še vključiti, kaj še poiskati, kako si postaviti cilje. Da, do neke mere lahko vplivaš, potem je pa stvari enostavno treba prepustiti toku. Včasih se stvari zapeljejo drugače, kot si mislil, in ugotoviš, da je bilo tako pravzaprav bolje.«

Po izobrazbi ste doktor elektrotehnike, kar je za ženske precejšnja redkost. Kaj vas je zvabilo v tipično moški poklic?

»Projektiranje motorjev je svet, kjer ne vidiš vsega in je treba imeti kar malo domišljije, da si ustvarjaš te svetove. Moj oče se je lotil čisto vsega, kljub temu da je bil zelo preprost, in sem mu včasih tudi malo pomagala. Ko sem se po osnovni šoli odločala, kam naprej, me ekonomija ali administracija nikakor nista zanimali. Sem pa dobila štipendijo v tedanji Iskri, elektrotehnika pa me je bolj pritegnila kot strojništvo, zdela se mi je tudi nekoliko bolj eksotična. Vesela sem, da sem lahko vstopila v te svetove.«

Kdaj vam je bilo v Domelu najtežje? Morda takrat, ko se je bilo treba upreti prevzemu ameriškega podjetja in se postaviti na lastne noge, tudi z dokončnim odkupom Domela?

»Sodelovala sem pri tem uporu, a nisem bila med vodilnimi. To je bila zelo velika preizkušnja. Najtežje so bile poplave v letu 2007 in kriza, ki je nastopila kmalu za tem. Čeprav smo zelo skrčili stroške, smo še vedno veliko vlagali v razvojne projekte, relativno veliko smo jih imeli v primerjavi s prejšnjimi leti, a rezultatov potem še nekaj let ni bilo. Takrat sem včasih razmišljala, ali bo kdaj konec, ali se nam bodo kdaj povrnili tisti vložki, ali je sploh še smiselno nadaljevati, ker se že toliko časa trudimo. Pomislila sem celo, ali ne bi raje šla učit fiziko ali matematiko na kakšno šolo. Tedaj je bilo treba imeti zelo veliko vztrajnosti, zaupanja v to, da smo na pravi poti in da bodo prišli tudi rezultati.«

Domel je znan kot družbeno odgovorno podjetje, ki veliko vlaga v lokalno okolje, sponzorira različna društva … Takih v Sloveniji, vsaj tak občutek imam, ni ravno veliko. Ali je ta družbena odgovornost posledica notranjega lastništva podjetja ali bolj odraz tukajšnje mentalitete?

»To je lokalna navezanost. Po eni strani so v športnih, gasilskih in tudi kulturnih društvih naši zaposleni, predvsem pa so njihovi člani tudi naši potencialni bodoči sodelavci. Z vrednotami, kot sta vztrajnost in ambicioznost, bodo lahko zelo dobri sodelavci. Podpiranje lokalnih dejavnosti ima tudi zelo velik družbeni rezultat in ne nazadnje je tudi Domel sestavni del te družbe.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 11°

pretežno jasno
vlažnost: 74 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

-1/14

sreda

1/18

četrtek

3/20

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

PRIREDITVE / Begunje, 20. marec 2024

Vaje za ohranjanje gibalne sposobnosti

OBVESTILA / Gorenjska, 20. marec 2024

Ali sem fit?, tombola, kulinarična delavnica ...

OBVESTILA / Gorenjska, 20. marec 2024

Ali sem fit?, tombola, kulinarična delavnica ...

PREDAVANJA / Škofja Loka, 20. marec 2024

Fenomen narodne noše

IZLETI / Kranj, 21. marec 2024

Planinsko-pohodniški izlet DU Kranj

GLEDALIŠČE / Dovje, 21. marec 2024

Premiera predstave Kri

OBVESTILA / Gorenjska, 21. marec 2024

Ali sem fit?, tombola, kulinarična delavnica ...

PREDAVANJA / Jesenice, 21. marec 2024

O ukrajinskih princesah na evropskih prestolih

 

 
 

 

 
 
 

Sprava bo, sprave ne bo / 10:47, 20. marec

Slovenci nismo preveč inteligentni narod. Dokaz so dogodki par let pred 2.sv vojno, med vojno in vsaj 15 let po vojni. V Franciji so izvenso...

Hišnik ne pozna hišniškega dela? / 08:05, 20. marec

Tipično. Gospa izpade kot "tečna baba", ki se vtika v vse in vsakega, večno negoduje in ji nikoli nič ni prav. Sosedje se "pomenljivo" spogl...

Smučišče neupravičeno zaprto / 18:40, 19. marec

Tožiti inšpektorico za vso nastalo škodo ! Sicer pa ja, časi vlade halfšiptarja ko nisi smel na cesti jesti rogljička, lahko pa si bil pri s...

Že zdaj učenje materinščine / 13:19, 17. marec

Delo, 14, 3. : "Združenje ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije je na včerajšnjem sklepnem dnevu strokovnega posveta pripravilo ra...

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 17:17, 14. marec

Bilo je posnetih kar nekaj filmov po resničnih dogodkih, ko so sestre pomagale na smrt bolnim. Bilo je kaznivo dejanje, evtanazija ki je enako dejanje, pa baje ni.

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 11:09, 12. marec

Pri evtanaziji ne rabiš zdravnika. Medicinska sestra je dovolj.

Dražja pomoč na domu / 15:29, 8. marec

Pozdravljeni, članek nič ne omenja, za koliko se je z novimi cenami oskrbovalkam (in oskrbovalcem seveda) bolj povrnila veljava njihovega dela, kot omenja g. župan.