Iz zaupnih zapisov Lojzeta Gostiše

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 26. december 2017 / 20:48  

Umetnostni zgodovinar dr. Lojze Gostiša, ki se je rodil leta 1923 v Žireh, je v svojem 95. letu izdal drobno, a dragoceno knjigo. V njej beleži svoja srečanja z mnogimi znamenitimi Slovenci, tudi podrobnosti, ki so na meji zaupnega …

Lojze Gostiša se je v svoji službi in zasebno dnevno srečeval z mnogimi znamenitimi Slovenci. Imenujmo jih le nekaj. Prvaki slovenske umetnosti in z roba politike: Prežihov Voranc, Izidor Cankar, Jože Plečnik, Lado Kozak, Mira in France Mihelič … Ko je zvečer prišel domov, je v rokopisne zvezke vestno zabeležil, kaj je z njimi doživel, o čem se je z njimi pogovarjal. Zdaj, ko so »nastopajoči« vsi že davno pokojni, je nekatere zapise izbral in objavil v knjigi Beležke in zapisi. Večina zapisov, ki še niso objavljivi, ostaja pod embargom. V nadaljevanju navajam nekaj izbranih odlomkov. Na začetku je zmeraj datum njihovega zapisa, ki se ne ujema zmeraj s časom, ko se je zapisano zgodilo.

Prežihov Voranc na Jesenicah

»26. avgust 1949. Dr. Jože Potrč, član najvišjih organov Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in Jugoslavije, ugledna politična osebnost, me je poklical in sprejel v svojem kabinetu. Povedal mi je, da je Prežihov Voranc bolan in da leži v bolnišnici na Jesenicah. Kot zdravnik uglajenih navad me je z nekakšno prizadetostjo prosil, naj ga obiščem in mu sporočim, da je njegova politična zadeva v Beogradu urejena. Potem je obmolknil. Oba sva molčala in oba sva se tudi zavedala, da bi Prežiha moral obiskati predsednik Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, ne pa neki referent Komisije za agitacijo in propagando Centralnega komiteja KPS. / 28. avgust 1949. Bolnišnica na Jesenicah. Prežihov Voranc je sam ležal v sobi. S prizadeto živčnostjo sem vstopil, se predstavil in mu posredoval Potrčevo sporočilo. Zavladala je tišina. Prežih ni izgovoril ene same besede. Grizel si je nohte in grizel jih je do krvi. V takšnem razpoloženju sem zapustil bolnišnico. / 1. september 1949. Telefonski klic z Jesenic. Sporočili so mi Prežihovo željo, naj ga obiščem. V trenutku sem se odločil. Prežih me je prijazno sprejel. Med nama ni bilo nobene politične besede. Pogovarjala sva se samo o vsakdanjih rečeh, o Samorastnikih, o Požganici ... Ob odhodu mi je poklonil Solzice s posvetilom: Lojzetu Gostiši – Prežihov Voranc, 1. IX. 1949. Drugi primerek Solzic pa mi je izročil za dr. Izidorja Cankarja, o katerem sva se pogovarjala. Rekel je, da je njegov roman S poti edinstven literarni esej. 'Lepo ga pozdravite.' / 2. september 1949. Obiskal sem prijatelja Lada Kozaka v Rožni dolini; to je osebnost z bogato politično preteklostjo. Njemu sem zaupal Prežihovo tragedijo, tragedijo njegovega političnega življenja. 'V Parizu,' je posegel Ladlc, kakor smo ga klicali njegovi prijatelji, in nadaljeval: 'v Parizu, kjer sta Josip Broz in Prežihov Voranc leta 1937 urejevala razmere v Komunistični partiji Jugoslavije, je svojo intrigantsko vlogo odigral tudi takratni orgsekretar Gorkić. Kaj se je dogajalo v ozadju njihovih medsebojnih konfliktov, pa tudi jaz ne vem. Odsev takratnih političnih razmer pa danes reflektira na Prežihu. Ob nekem obisku v Ljubljani se je Tito z nami, z vsakim posebej, rokoval. Ko je prišel do Prežiha, ga je obšel, kakor da ga ni. Prežih danes nima ne socialnega zavarovanja, ne pokojnine, ne spomenice 1941. Tebe (mislil je mene) so kakor 'Mädchen für alles' poslali na Jesenice urejat Prežihovo politično zapuščino. Domači politiki niso imeli ksihta, pogledati v krivice Prežihovega Voranca.' Lado Kozak - Ladlc je sinteza duha, politika in bohema, podoba Ulenspiegla, revolucionarja, človeka naše zemlje in današnjega časa. Kocbek ga je našel, spoznal njegovo veličino in ga portretiral.«

S Plečnikom na Brione

»5. januar 1955. V dopoldanskih urah me je na fakulteti za arhitekturo sprejel profesor arhitekt Jože Plečnik. Posredoval sem mu prošnjo preživelih borcev narodnoosvobodilnega boja Slovenije, katerih želja je bila, da bi se komandantu Titu oddolžili z vrtno lopo na Brionih. Brez premisleka se je naročila razveselil in ugodil njihovi želji. / 14. januar 1955. V jutranjem mraku sem Plečnika odpeljal na Brione. Želel je videti lokacijo lope. Med potjo sva se na njegovo pobudo ustavila v Hrastovljah, ki jih dotlej še ni videl. Nacionalni park z visokim renesančnim obzidjem in z mrakobnim razpoloženjem notranjščine cerkve – mežnar s petrolejko v roki. V klopi je sedela Istranka s črnim ogrinjalom. V mraku je bila komaj vidna freska Mrtvaški ples. Vladala je tišina, da se je komaj slišal Plečnikov vzdih: 'Fantazma.' Na Brionih so uglednega gosta arhitekta Jožeta Plečnika sprejeli domala protokolarno. Ogledal si je lokacijo in se nato z arhitektom Vinkom Glanzem sprehodil med ostalinami na Brionih še ohranjene rimske kulture. Ogledala sta si tudi Plečnikovo delo, mizo, darilo Titu na zborovanju na Ostrožnem. / 26. januar 1955. V domači delovni sobi na Karunovi mi je Plečnik predstavil in izročil načrt vrtne lope, ki pa, žal, ni bil realiziran. V Sloveniji namreč ni bilo ustvarjalca, ki bi udejanjil to avtorjevo hotenje. Plečnik je zasnoval nov načrt. Tega pa so realizirali: podjetje Naravni kamen pod vodstvom direktorja Milana Pertota, kiparji Frančišek Smerdu, Ivan Sajovic, Marija in Stane Keržič, rezbar Jože Lapuh in slikar France Mihelič, avtor mozaika na obodu lope, z napisom: Preživeli borci Slovenije komandantu Titu. Gradnjo je vodil arhitekt Tone Bitenc. / 16. marec 1956. Ob desetih mi je Plečnik povedal: 'Vi imate vašo partijo. Nad vsem, kar boste dobrega in lepega napravili, sem navdušen. Z vsem srcem bom z vami, in kakor vidite, sem tudi bil. Z vso pozornostjo – služiti narodu – sem delal to lopo.'«

Izidor in Niča

Umetnostni zgodovinar Izidor Cankar je bil po svojem stanu najprej duhovnik. Potem pa se je zaljubil v Ano Hribar Ničo, se z njo poročil in posledično zapustil duhovniški stan. V Gostiševih zapisih je Cankar ena glavnih osebnosti, tu navajam le tiste, v katerih nastopa tudi njegove žena. Niča Hribar je bila iz znamenite ljubljanske rodbine Hribar, sestra podjetnega in svetovljanskega Rada Hribarja, graščaka na Strmolu, ki so ga v začetku januarja 1944 skupaj z ženo Ksenijo surovo umorili gorenjski vosovci.

»28. septembra 1958. Poklicala me je Niča Hribar Cankar – od leta 1954, ko se je ločila, je živela pri sestri na Dunaju. Zahvalila se mi je za skrb, ki sem jo izkazoval Izidorju Cankarju. Prosila me je, da bi tudi njej 'stal ob strani' in ji pomagal, ker se ji je Ljubljana že povsem oddaljila. / 1. februar 1959. Niča Hribar Cankar mi je prinesla Izidorjev Londonski dnevnik, rekoč, naj ga izročim založbi, ki bi poskrbela za njegov natis. / 4. februar 1959. Iz Buenos Airesa je prispela Hribarjeva /to je bilo enkrat v letih 1936–1940, op. M. N./ na obisk v Ljubljano. Povsem nenapovedano jo je v Ljubljani obiskal Izidorjev dolgoletni prijatelj, teolog Anton Korošec, tokrat v funkciji notranjega ministra Kraljevine Jugoslavije. Korošec, ki je že leta 1936 Izidorja Cankarja prepričeval, naj se odpove profesuri na ljubljanski univerzi in odide v diplomacijo za veleposlanika v Argentino. Na tem srečanju je Korošec Niči predlagal, naj se čim prej vrne v Buenos Aires in prepriča svojega soproga Izidorja, da se cerkveno poročita. V tem primeru bi mu Korošec, kakor mi je povedala Niča, omogočil politično vodstvo banovine Slovenije. / 22. februar 1959. Niča Hribar Cankar mi je povedala, da je njen oče leta 1936 zelo resno razmišljeval o družinskem nagrobnem spomeniku kiparja Meštrovića na ljubljanskem pokopališču. Izidor Cankar ga je prepričeval in končno tudi prepričal, da je misel na kiparja Meštrovića opustil. Predvideno bajeslovno vsoto za spomenik pa je namenil kot del prispevka za gradnjo Moderne galerije v Ljubljani. / 20. april 1959. Niča Hribar Cankar je imela namero prodati ilustracije slovenskih slikarjev iz zapuščine Izidorja Cankarja. Prosila me je za pomoč in mi povedala, da se je v zvezi s tem pogovarjala z direktorjem Narodne galerije Karlom Dobidom. Prvo, kar sem jo prosil, je bilo, naj se o tem ne pogovarja več z Narodno galerijo. Vedel sem, da ima Študijska knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu lepo zbirko ilustracij slovenskih slikarjev. Gledano strokovno, se mora Izidorjeva zbirka priključiti zbirki v Novem mestu. Poklical sem direktorja knjižnice dr. Boga Komela in mu predlagal nakup omenjenih del Izidorja Cankarja. Prišel je, videl, se navdušil in zagotovil plačilo. / 23. julij 1986. Niča Hribar Cankar: 'Izidorja Cankarja sem spoznala, ko mi je bilo devet let. Videvala sva se na svete večere pri nas doma. Izo je k nam vedno hodil na obiske in večerje. Kot duhovnik, vendar s kravato. Doma so občudovali njegove uvodnike v Slovencu. Ko sem bila stara sedemnajst let, sem zbolela. Takrat me je začel obiskovati in takrat sva začela bolj rožnato govoriti. Na neki Miklavžev večer je prosil, ali lahko telefonira v pritličju. Tam je bil mir in tišina. Takrat sva se zmenila. Starši so me poslali v gospodinjsko šolo. Od tam sem hodila mimo univerze, kjer me je pri oknu čakal Izo. Pred poroko me je vprašal, ali me bo motilo, ko bo izstopil iz Rimskokatoliške cerkve. Popolnoma nič, sem mu rekla. Kar jaz vem, ni Izo nikoli opravljal duhovniškega poklica. Se pravi, vse odtlej, ko je zapustil Marijanišče. Ko že omenjam Marijanišče, vam moram povedati, da je v tamkajšnji kuhinji delovala sestra Kalinšek, njeno znamenito kuharsko knjigo je lektoriral Izo. Iz Marijanišča se je Izo preselil k Finžgarju v Trnovo. Tja sem hodila k njemu na obisk. Vsakokrat, ko sem prišla, mi je spesnil pesem in jo tudi isti dan uničil. Sledila je poroka. Še isti dan smo se z mojimi starši odpeljali v Trst, kjer sta oče in mama tudi ostala. Z Izidorjem pa sva nadaljevala pot v Benetke. Naslednja in zadnja postaja najinega poročnega potovanja so bile Firence in Fiesole nad Firencami.«

Iz gornjih fragmentov, ki niso nanizani po času dogodkov, ampak po datumih Gostiševih zapisov, izvemo veliko pomembnega in zanimivega: da se je iz zveze med Ničo in Izidorjem porodila tudi Hribarjeva donacija za gradnjo Moderne galerije v Ljubljani; da bi Anton Korošec, slovenski politični prvak med obema svetovnima vojnama, postavil Izidorja Cankarja za bana Dravske banovine, če bi se z Ničo tudi cerkveno poročil; da je bila Niča tista, ki je Gostiši prinesla Cankarjev Londonski dnevnik, ta pa ga je po daljših peripetijah leta 1985 tudi objavil in tako omogočil konec zamolčanosti Cankarjeva življenja in dela v tedanjem režimu. In ne nazadnje: izvemo, kako je zaljubljeni Izidor osvajal mladoletno Ničo …

Mira in France Mihelič

»1. avgust 1953. Zakonca Miro in Franceta Miheliča sem odpeljal na grad Borl, kjer smo se namenili prebiti nekaj dni dopusta. Ogledali smo si grad Trakovščani na Hrvaškem, Haloze in Ptuj. Tu se je v Miheličevi zavesti obujal spomin na leta, ki jih je preživljal kot profesor risanja na ptujski gimnaziji, ko je nastopil čas njegovega materialno urejenega življenja … Na Borlu sem razmišljal: kdaj in kje sem prvič videl Miheličevo razstavo? To bo v Ljubljani, v Galeriji Ribnica, pred božičnimi počitnicami 1942. Obiskoval sem zadnji letnik učiteljišča. Po razstavi France Mihelič – Tine Kos nas je vodil profesor, akademski slikar Olaf Globočnik. V spominu mi je ostalo, kako nam je predstavil Miheličevo sliko Božič na Ptujski gori, svetopisemski motiv Kristusovega rojstva: miselni poudarek slike pa je posvetil življenju beguncev kot prispodobi v vojni izgnanih slovenskih družin … / 15. oktober 1957. Iz socialno ogroženega fanta v zgodnji mladosti je Mihelič zrastel v skrajno samozavestno, vase zazrto osebnost, črnogledo, nezaupljivo do vsega. In če je znal biti 'od časa do časa celo blag', kakor je trdila žena Mira, se to ujema s tem, da ga poznamo tudi kot vedrega, družabnega in nadvse duhovitega človeka. Nekaj resnice o njem pa je tudi v anekdoti, ki mi jo je sam povedal: Gospa Ravnikarjeva, tajnica likovne akademije, je prebirala časnik, ko je vstopil rektor Mihelič. 'Ne moreš si misliti,' vzklikne Ravnikarjeva, 'kako sem se prestrašila, ko sem med osmrtnicami zagledala ime France Mihelič. Ko pa sem natančneje prebrala: Umrl je naš dobri ..., sem takoj vedela, da to nisi ti.' / 20. januar 1958. Mira, France in midva z Nevenko na večerji pri Izidorju Cankarju. Večer prijetnega razpoloženja. Glavno debato sta imela Izidor in France. Ko pa ga France z rahlim nasmeškom vpraša, kdaj bo šel kaj na obisk v Martuljek (kjer živi Anita Meze, nekdanja pevka beograjske opere in Izidorjeva prijateljica), Cankar zagrmi: 'Kaj pa to tebe briga, kdaj in h komu bom šel na obisk!' In večerja je bila končana.« / 18. junij 1958. Mira, France in Taci (njun sin) so se z ladjo odpeljali v Benetke. V sredo, ko so se vračali, me pokliče France in pove, da so se po morju zelo mogočno zibali. 'Najprej je začela Mira, nato jaz in potem iz solidarnosti še Taci.' Tako je bila vsa družina zbrana okrog lavorja in kozlala. 'To pa ni bilo samo v naši kabini. Podobno in še hujše riganje je bilo slišati iz vseh sosednjih kabin. Tako si dobil občutek, kakor da ladja pelje tovor samih oslov.' / 12. junij 1959. Zadnja dva dni se France huduje nad Miro, ker je pozabila poslati neki njegov denar gospe Piji na akademijo. Pravi, da so pri njem časi, ko ga obsedejo demoni. Takšen je, da ga ni prepoznati. In drugič zopet tako blag, da mu ne bi nikdar prisodil takšne grobosti. Mira končuje svoj roman Hiša večera. Potrebovala bi mir, bolj kakor kadarkoli, a ga nima. Kljub vsemu pa je tokrat Mira zmagala. Tudi Andrej je šel z nami na Mljet. Miro, Nevenko, Franceta in Andreja sem odpeljal do Reke, od tam pa smo šli na ladjo. Mira, France in Taci so bili v eni, midva z Nevenko v drugi kabini. Andrej, Mirin sin, pa je moral spati na tleh ladijske palube. Ko smo se po večerji odpravljali spat, je Nevenka šla po Andreja, ki je potem spal v najini kabini. / 4. december 1959. V soboto sva bila z Nevenko povabljena k Miri in Francetu na večerjo. Navzoča je bila tudi dr. Lejla Novak. Prijetno razpoloženje. Lejla je pripovedovala o orgijah, ki so jih še pred vojno prirejali v tej hiši na Aškerčevi 15: dr. Puc, Mira, dr. Dell Cott, dr. Lejla Novak in drugi. Elitna družba Ljubljane z mašnicami na 'ta malih' in s pentljicami na 'venerinih hribčkih'. Salon, muzika, šampanjec ... Na razvalinah teh salonov se je rodil ples pošasti kriminalcev, norcev, pokvarjencev …, a: veverica noče umreti (iz Mirinega scenarija).«

Vir: Lojze Gostiša, Beležke in zapisi, samozaložba, Notranje Gorice, 2017