Jerušalajm in Al Kuc

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 15. december 2017 / 17:29  

Voditelji in diplomati mnogih držav, tudi ameriških zaveznic, menijo, da je predsednik Trump ravnal nespametno, ko je priznal Jeruzalem kot glavno mesto Izraela in bo tja iz Tel Aviva preselil tudi ameriško veleposlaništvo …

Posebnosti Jeruzalema

Da bi bolje razumeli to zadevo, poglejmo najprej glavne posebnosti mesta, ki ga imajo za svetega vse tri velike monoteistične religije: judovstvo, krščanstvo in islam. Jerúzalem (v sodobni hebrejščini Jerušálajim, po arabsko al-Quds) je starodavno bližnjevzhodno mesto s ključnim pomenom v judovstvu, krščanstvu in islamu. »Poznano je tudi pod imenoma Davidovo mesto in Sion. Leži v današnjem Izraelu na vzhodnih pobočjih Judejskega višavja, med Sredozemljem in Mrtvim morjem. Je zelo raznovrstno mesto, saj v njem bivajo mnogotere raznolike narodne, verske in socialnoekonomske skupine. Predel mesta, imenovan Staro mesto, je obkrožen z zidovi in ima štiri četrti: judovsko, krščansko, armensko in muslimansko.« Jeruzalem ima posebno lego. »Mesto leži na vročih tleh. Čezenj poteka razmejitvena črta med Izraelom in Zahodnim bregom, znana kot Zelena črta, določena leta 1949. Po zmagi Izraela v šestdnevni vojni leta 1967 ta država nadzoruje celotno mesto in ga zahteva v svojo posest. Po izraelskem zakonu je Jeruzalem glavno mesto Izraela in središče Jeruzalemskega okrožja. V njem je sedež vlade, ima tudi druge funkcije glavnega mesta. Številne države izraelskih zahtev po vsem ali po delu mesta ne priznavajo, kar kažejo tako, da imajo svoja veleposlaništva drugje, denimo v Tel Avivu. Palestinci ravno tako zahtevajo, naj bo Jeruzalem prestolnica njihove bodoče države.« Mesto ima številne zgodovinske spomenike, ki so zelo pomembni za pripadnike treh monoteističnih religij. To so: Zid objokovanja, grič Sion, Cerkev božjega groba, Oljska gora, Herzlova gora, grič Golgota, mošeja Kupola na skali … (Vir: Wikipedija)

Kupola na skali

Zakaj je mošeja Kupola na skali, ki skupaj z mošejo Al Aksa tvori Plemenito svetišče (Haram Al Šarif), tako pomembna za muslimane? Zlasti za sunite, ki tvorijo 85 odstotkov vseh muslimanov. Zato, ker je povezana z »nočnim potovanjem« preroka Mohameda iz Meke v Jeruzalem, od koder naj bi se prerok dvignil k Bogu skozi sedem nebes in v njih srečal prejšnje preroke, med njimi tudi Abrahama (Ibrahima) in Mojzesa (Muso). Al Kuc je za muslimane tretje najsvetejše mesto, takoj za Meko in Medino. Hkrati je treba vedeti, da je v neposredni bližini Plemenitega svetišča tudi najsvetejši kraj za Jude – Tempeljski grič (Har Habajit), kjer je nekoč stal Salomonov tempelj, zdaj pa na tem mestu stoji samo še zahodni zid nekdanjega templja (Zid objokovanja).

Balfourjeva deklaracija

Izvirni greh, ki je vodil do ustanovitve države Izrael in vseh težav, ki iz tega izvirajo in se zaostrujejo še danes, je zagrešil britanski diplomat Balfour. »Balfourjeva deklaracija je bila pismo, ki ga je 2. novembra 1917 sestavil britanski sekretar za zunanje zadeve lord Arthur James Balfour in ga naslovil na barona Walterja Rotschilda. V pismu je bila izražena podpora ustanovitvi domovine judovskega naroda v Palestini, pod pogojem, da ne bodo prizadete pravice nejudovskega prebivalstva Palestine. Z deklaracijo je britanska vlada želela pridobiti podporo sionistov in posledično podporo ameriških in ruskih Judov, ki bi pri vladah teh držav lobirali za pomoč britanskim vojnim prizadevanjem. Britansko napredovanje na zahodni fronti je namreč sredi leta 1917 zastalo. Britanci so tega leta napovedali tudi vojno Otomanskemu cesarstvu. Namen tega je bil pridobiti nadzor nad Bližnjim vzhodom, ki je bil na ključni poti med Egiptom in Indijo, vendar so v prvih bitkah pri Galipoliju utrpeli poraz. Od ZDA in Rusije Britanci niso dobili večje pomoči, saj so ameriške sile šele začele prihajati v Evropo, v Rusiji pa so boljševiki po prevzemu oblasti sklenili premirje in izstopili iz vojne. Nasprotno pa je deklaracija mnogo Judov privabila v vrste prostovoljcev, ki so sodelovali v britanskih bitkah proti Otomanom, predvsem na področju Palestine. Vojaške izkušnje, ki so jih pridobili, so kasneje koristile pri nastanku prve judovske obrambne organizacije Hagane. Po koncu vojne in porazu Otomanskega cesarstva je Velika Britanija s sporazumom dobila mandat društva narodov nad ozemljem Palestine in Transjordanije (danes Jordanija). Deklaracija je okrepila tudi sionistično gibanje med Judi po vsem svetu in mnogo Judov se je začelo priseljevati v Palestino. To je povzročilo odpor med Arabci v Palestini, ki so se počutili izigrane, saj so zaradi sodelovanja v bojih proti Otomanom pričakovali večjo podporo. Zaradi priseljevanja Judov so nasprotovali vsakršnim poskusom ustanovitve judovske države, kar je pomenilo začetek judovsko-arabskih konfliktov.« (Vir: Wikipedija)