Zaupanje

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 14. december 2017 / 14:04  

Je človekova lastnost, ki jo lahko razvijemo. Če zaupanja nimamo, smo ga nekoč nekje izgubili. Najbolj pomembno je, da zaupamo sebi. Od tu naprej nato težje ali lažje zaupamo drugim ljudem in situacijam, v katerih se znajdemo. Ko se dojemamo kot center vesolja (to ni egoizem), takrat vemo, da zaupamo sebi in da bomo lahko rešili probleme in se veselili svojega bivanja. Lahko tudi zapišemo, da je zaupanje stanje v nas samih. Kadar ga imamo, smo samozavestni, odločni, vedri, željni, da uresničimo svoje cilje, poslušamo nasvete drugih, odločimo se pa sami. Takrat so strahovi in neodločnost manjši oziroma obvladljivi. V trenutkih, ko pa nimamo lastnega zaupanja, se nam majejo tla pod nogami, bojimo se naslednjih potez, bojimo se dni in noči, ki prihajajo.

Zaupanje je bistvenega pomena povsod. V nas ustvarja notranjo umirjenost. Kjer zaposleni zaupajo direktorju, bolj mirno in bolje delajo. Hkrati mora nadrejeni zaupati sodelavcem, da bodo opravili svoje naloge, saj jih sam ne more. Pevci morajo zaupati dirigentu, če želijo, da bo zbor dobro zvenel, ravno tako mora dirigent popolnoma zaupati pevcem. Le tako je možno, da bodo pevci in poslušalci dosegli mistično vzdušje, ki ga lahko pričara glasba. Na zaupanju sloni celotni denarni sistem in vse borze sveta. Ko ni zaupanja, pride panika, cene padajo in strah poganja dogodke, ki peljejo le še navzdol. Precej podobno je tudi v družinah. Otroci morajo zaupati staršem, da jih bomo previjali, nahranili, jim zagotovili toplo streho nad glavo in omogočili izobrazbo. Starši pa lahko le zaupamo, da nam bo ob trudu res uspelo vzgojiti dobre, poštene in delavne potomce, ki bodo odgovorno korakali proti lastni sreči. Družinske sreče in mirnega reševanja dnevnih problemov pa ni mogoče zagotoviti brez trdnega zaupanja med možem in ženo. Ali si ga bosta izgradila ali ne, je njuna odločitev. Zagotovo vemo le, da več kot je njune ljubezni, lažje je zgraditi brezpogojno zaupanje.

Še vedno pa ostaja ključno, ali lahko najprej zaupam sam sebi. Tega sem se največ naučil v svoji primarni družini. Ali sem sebe videl, dojemal, čutil v varnem vzdušju? Ali sem se lahko zanesel, da bom vedno z ljubeznijo nahranjen? Ali so me potolažili, ko sem bil prestrašen? Ali so sploh opazili, da sem bil slabe volje? Če so odgovori da, potem se je v meni oblikovala t. i. varna navezanost, ki je osnova za zaupanje sebi. Vedno se bom lažje znašel v svetu, ker imam to t. i. varno navezanost. V ranem in nežnem otroštvu to ponotranjimo in to nam je osnova za varno vstopanje v odnose. Ni me strah navezati novih stikov, ker zaupam sam sebi, ni mi tuje iti med bogate in pomembne ljudi, čeprav sam nisem bogat in družbeno pomemben, kajti zaupam sam sebi in vem, da sem ravno toliko vreden kot oni. Te moje notranje vrednosti in zaupanja vase mi nihče ne more vzeti.