Lov za zdravnikom

Besedilo: Suzana Podgoršek Kovačič
Kategorija: Gorenjski Glas / sobota, 9. december 2017 / 15:09  

Objavim pred tednom dni članek o tem, da na Gorenjskem primanjkuje pediatrov in splošnih družinskih zdravnikov. Na to opozarjam(o) v presledkih že več let. In ljudje, ki jih srečujem, rečejo, povejte nam rešitve. Preden vam povem, kakšne so rešitve odločevalcev, in podvomim, v kakšni meri te zajemajo tudi Gorenjsko, moram zapisati, da je postalo kvečjemu še huje. Obstoječi zdravniki (pediatri, splošni družinski zdravniki) na Gorenjskem imajo v povprečju toliko preveč opredeljenih pacientov, da bi nove paciente lahko odklanjali. Stiska npr. nastane, ko študentu v šolskem dispanzerju dajo vedeti, da je skrajni čas, da si poišče izbranega splošnega družinskega zdravnika, ker k njim po definiciji ne sodi več. In se ob menjavi sliši takole: »Pohitite z vpisom, imamo samo še nekaj prostih mest.« Še sreča, da sploh.

Že naziv splošni družinski zdravnik se mi zdi v teh okoliščinah zgrešen, vsaj v urbanih okoljih. Družinski zdravnik naj bi bil tisti, ki obravnava celo družino, del neke ožje skupnosti – in jo dobro pozna. Kar je seveda ogromna prednost. A v javnem zdravstvu vsaj na Gorenjskem očitno nimamo (tako govorijo številke!) več normalno dostopnih tako zelo pomembnih osnov, ki jih zagotavljata pediater in splošni zdravnik, ki pregorevata. Če se na Gorenjskem želimo postopoma približati nižjemu normativu – tisoč petsto glavarinskih količnikov na splošnega družinskega zdravnika in pediatra, kar je cilj, potem bi se moralo število zdravnikov povečati za kar sedemdeset odstotkov.

Zdaj pa k rešitvam, kot jih vidi mati zdravstvene politike, ministrstvo za zdravje. Rešitev, pravijo, je več specializacij za področje družinske medicine, ki jih je v minulih letih že razpisala Zdravniška zbornica Slovenije. Število družinskih ambulant naj bi se na ta račun v Sloveniji že prihodnje leto povečalo za trideset do šestdeset. Koliko od teh bo na Gorenjskem, je odgovor zgolj načelen. Specializacije naj bi sicer razpisovali enakomerneje glede na potrebe, število specializacij pa bo določil minister za zdravje dvakrat letno na predlog posebnega odbora. A kdo bo prisilil zdravnika, da se bo zaposlil in tudi ostal na Gorenjskem, ki je med manj privlačnimi za delo menda tudi zaradi slabših delovnih pogojev npr. v primerjavi z bližnjo Ljubljano? Problemi se vlečejo, ponujene rešitve pa so tek na dolge proge, kjer cilja še ni videti. Če nimate izbranega zdravnika, vsaj ne obupajte in kličite, vztrajajte ... Kot izhod v sili ostane urgenca, kjer pa se jim že kar »meša« od nenujnih primerov; v Kranju je zagotovo tako. Vse dotlej, ko se bo kaj spremenilo na bolje, če se bo, pa v tem prazničnem času voščim vsem nam, navadnim: na zdravje. Dobesedno.