Darjo Reichman smo v novi sezoni že spremljali v predstavah Tri ženske in Teror. / Foto: Tina Dokl

Ko pozabim, da igram

Julijo, novo nagrado za najboljšo igralsko stvaritev domačega ansambla v pretekli sezoni, je prejela Darja Reichman.

»Gledališče se je od mojih začetkov do danes zelo spremenilo, zato sem hvaležna za vsak nov izziv, ki mi pride naproti. Kot igralec se moraš razvijati, iti moraš naprej. Seveda vem, da ne morem spet biti mlada igralka, ne morem biti odlična Maruša Majer, lahko pa sem, kar sem – in se s tem, kar zmorem in znam, ustvarjalno uspešno vključim tudi v zame novo in povsem drugačno predstavo.«

Ne dvomim, da ste – kot mi, gledalci – še vedno pod vtisom nedeljske premiere drame Teror, v kateri ste interpretirali lik državne tožilke Nelsonove, še ene od tistih vaših vlog v zadnjih treh letih, ki nagradi dajejo dodaten lesk ...

»Ne samo premiera in poleg nje še tri ponovitve ta teden, še vedno sem pod močnim vtisom samega študija predstave, za katerega bi si ob dejstvu, da smo v tem času z dvema drugima predstavama precej gostovali po Sloveniji, kljub skoraj dvema mesecema vaj, vseeno želela vzeti še nekaj več časa.«

Tudi zaradi same narave dramskega besedila, ki od igralcev zagotovo že v procesu vaj zahteva temeljite premisleke ter odgovore, mogoče tudi opredelitve glede na obravnavano tematiko?

»Vsekakor je od začetka pomemben temeljit razmislek tako o posameznih likih kot o predstavi v celoti. Igralci smo morali osvojiti delovanje in govorico na sodišču. Doslej še nisem bila na sodišču in upam, da mi nikoli ne bo treba, bi pa v času študija seveda želela prisluhniti kakšni državni tožilki in spremljati obravnavo oziroma sojenje. To še ne pomeni, da bi zato vlogo lahko naredila še bolje, zagotovo pa bi pridobila določene izkušnje. Pri delu smo se zgledovali po filmih, ki se v veliki meri dogajajo v sodnih dvoranah, celotna ekipa z režiserjem in dramaturginjo na čelu pa se je strinjala, da gre kljub vsemu za gledališče in ne za dosledno preslikavo sodišča in sodnega postopka. Vendar sta tako tu kot tam oder in dvorana, igralci na eni in gledalci na drugi strani.«

Brez improvizacije?

»Ta odpade. Kljub dolgoletnim izkušnjam lahko rečem, da je bil študij predstave zelo zahteven. Takoj sem dojela, da se bom morala besedilo naučiti sama, doma. To za igralce in v postopkih običajnega oblikovanja nove predstave v slovenskih gledališčih ni utečena praksa. Pravniški jezik je zahteven in natančen, ne dopušča drugačnih formulacij, še zlasti ko gre za besedilo tožilke. Povedati ga je treba natančno, hkrati pa ne smeš dovoliti občutka, da ga govoriš na pamet, da si se ga ''napiflal''. Kot tožilka besedilo interpretiram s stališča tožilke. Tu ni prostora za nobeno spreminjanje besedila, kar je od nas igralcev, ki smo v zadnjih letih v našem gledališču ustvarili več avtorskih projektov in tudi čustveno močnih dram, pri katerih smo velik del svojih vlog oblikovali sami, zahtevalo popolno disciplino.«

Prešernovo gledališče je v zadnjih petnajstih letih postalo prepoznavno po predstavah, ki nastavljajo ogledalo družbi, so aktualne v času in prostoru, so družbeno kritične ter spodbujajo razpravo in nam dajo misliti na dolgi rok. Je težko igrati v takem gledališču?

»Nasprotno. Zelo sem ponosna, da delam v takem gledališču, hkrati pa vesela in hvaležna, da imam priložnost igrati v predstavah, s katerimi je gledališče ne le v Kranju, ampak tudi širše v Sloveniji in v mednarodnem prostoru, zelo visoko umeščeno. Bilo bi še višje, če v Ljubljani ali Mariboru ne bi kdaj morda tudi nalašč malce prezrli prodornih predstav našega gledališča in res aktualnega, zelo sodobnega gledališkega repertoarja. Ni dvoma, da smo prepoznavni, a če se da, nas radi tudi ''odrežejo'', da gledalci ne bi primerjali naših in njihovih predstav. To je jasno videti iz njihovega izbora naših predstav, s katerimi nas povabijo na gostovanje v Ljubljani. Saj poznate tisto, da je iz Kranja v Ljubljano čisto blizu, v obratni smeri pa tako zelo daleč. Helverjevo noč smo igrali v Gleju in Mini teatru, kar je seveda super, ampak tja hodi druga publika kot tista, ki bi prišla na Mali oder SNG Drama. Prepričana sem, da bi napolnila dvorano in to večkrat. Ljudje bi predstavo tako kot drugje po Sloveniji, zagotovo dobro sprejeli, ampak kaj, ko nas ne povabijo. Gostujemo s komedijami, kar je lepo in prav, ampak ljubljanski publiki bi želeli pokazati tudi kakšno drugo, zahtevnejšo predstavo.

Po drugi strani pa menim, da je na izgubi tudi ljubljanska publika. Če si sama ne ogledam kakšne dobre predstave, ne obiščem kvalitetne razstave, ne preberem odlične knjige ali ne vidim pretresljivega filma, sem izgubila nekaj pomembnega. To velja, to si upam trditi, tudi za publiko, ki ne vidi naših predstav. In niti ne ve zanje. Ko bi vedeli, bi zagotovo prišli v Kranj, ni tako daleč kot recimo do Celovca ali v Italijo, ko si gredo kupit novo omaro.«

Tudi sami živite v Ljubljani, v Kranju pa igrate že več kot dvajset let. Kolikokrat v teh letih ste pomislili, da bi pobegnili v katero od ljubljanskih gledališč?

»Iskreno povedano – vedno, ko pomislim na to, sem vesela, da se nisem odločila za Ljubljano, čeprav sem razmišljala o tem. Predvsem na začetku kariere, ko sem bila še v Celju, sem dobila to možnost, pozneje, ko sem se preselila v Kranj, pa se niti nisem več trudila, hitro je postalo jasno, da bi drugje težko odigrala toliko kvalitetnih vlog in odličnih predstav kot v Prešernovem gledališču.«

Gostujoči režiserji že po tradiciji radi pohvalijo, kako lepo je delati v Prešernovem gledališču. So to izjave zgolj iz prijaznosti ali je res tako?

»Prepričana sem, da se pri nas res dobro počutijo in radi režirajo. Morda tudi zato, ker v našem gledališču delajo pod manjšim pritiskom, ni se jim treba na vsak način dokazati. Zato si tudi več upajo in delajo radikalnejše predstave. Ko režirajo v Drami ali na odru Cankarjevega doma, so najbrž bolj izpostavljeni, medtem ko so pri nas precej bolj pogumni in sproščeni, zaradi česar v zadnjem času skupaj že redno ustvarjamo boljše predstave. To seveda omogoči celotna ekipa, ne samo nas devet igralcev, ampak tudi tisti za ali pod odrom in tudi direktorica in umetniška vodja, ki uspešno vodita, izbirata in trdno podpirata tak program. Smo majhen kolektiv in znamo stopiti skupaj, ko je treba. To velja tudi igralce. Čeprav bi bila še en ali dva mlajša igralca, ko bi bilo to možno, zelo dobrodošla.«

Vloge, ki ste jih v zadnjih treh letih ustvarili v predstavah Hilda, Pred upokojitvijo, Helverjeva noč, te dni v drami Teror, so kot cvetoči travnik vaše druge igralske pomladi. Kaj je tisto, kar vam daje moč?

»Verjamem, da se vloge vedno nekako ''poklopijo''. Če dobiš zahtevno in močno vlogo in veš, da ti jo je uspelo dobro odigrati, ti to da samozavest in notranjo trdnost, ki te potem peljeta v nove, morda še zahtevnejše izzive. Zdaj to jasno vidim. To ne pomeni, da prej nisem bila dovolj samozavestna, a zdaj predvsem delam z večjim pogumom in lahkoto. Ko mi je uspelo odigrati vlogo gospe Lemarchand v Hildi, ki je izredno zahtevna, tako v dramskem pomenu kot zaradi samega besedila, ki ima pretežno monološko strukturo, hkrati pa sem morala igrati neposredno pred gledalci, da sem jim skoraj stopala po nogah in gledala vsakega posebej v oči, od blizu videla njihove odzive, sem s tem pridobila neizmeren kredit za naprej. Zdi se mi, da od takrat dalje še tako težke vloge lažje delam.

Zato imam občutek, da se je Karla v Helverjevi noči preprosto morala zgoditi, bila je izziv, ki je čakal name na naslednji stopnici. Pravzaprav se je zgodila celotna predstava. Že študij sam je bil kljub boleči in težavni tematiki čudovit, s soigralcem Blažem sva se odlično ujela, zgodila se je kemija, ki je v taki predstavi izredno pomembna. Pomeni nekakšno gledališko obdarovanje. V gledališču se to zgodi zelo redko. Morda se bomo v naslednji predstavi spet srečali isti igralci, pa ne bo tako. V Helverjevi noči preprosto pozabim, da igram.«

Tudi gledalci smo pozabili, da igrate, tako zares se je zdelo vse skupaj ...

»Tega na odru ne doživiš pogosto, čeprav naj bi bilo vedno tako. So predstave, ko to preprosto ni mogoče. Na sodišču, recimo, ne moreš pozabiti, da igraš. Pri Helverjevi noči se zgodi transcendenca, ki te prestavi v drug svet. Že ko z Blažem šele začenjava predstavo, ko kuham juho, ekipa v ozadju pa končuje še zadnje priprave za začetek, se me polašča neke vrste blažen mir, kot da sem stopila nekam, kjer sem doma. Čeprav se bo v naslednji uri in pol odvijalo nekaj groznega, bo to hkrati nekaj neskončno lepega, transcendentnega. Seveda je v igralskem poklicu potrebna izjemna psihofizična kondicija. Ogromno moraš vložiti v to, da boš vlogo sposoben ločiti od resničnega življenja. Da znaš iz vloge tudi izstopiti. To ločnico moraš znati narediti, sicer se ti lahko še zmeša.«

Julijo ste prejeli kot prvi. Kako jo vidite?

»Zelo sem je vesela in mi res veliko pomeni. Je pomembna nagrada in velika spodbuda za vse nas, zato nadvse pozdravljam pobudo Prešernovega gledališča in Gorenjskega glasa. Mislim, da je bil že čas za to, da dobijo tudi obiskovalci našega gledališča možnost povedati svoje mnenje. Pa še enkratna je, saj je drugje po Sloveniji nimajo.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 9°

delno oblačno
vlažnost: 47 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

-4/11

sreda

-3/9

četrtek

5/9

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

PRIREDITVE / Gorenjska, 23. januar 2018

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Škofja Loka, 23. januar 2018

Kar tresla se je od lepote

PRIREDITVE / Jesenice, Hrušica, 23. januar 2018

Za otroke

PREDAVANJA / Naklo, 23. januar 2018

Od sicilijanskih mafijcev do nordijskih Vikingov

OBVESTILA / Žiri, 23. januar 2018

Krvodajalska akcija

PREDAVANJA / Vodice, 23. januar 2018

Po Iranu

IZLETI / Preddvor, 23. januar 2018

Na Štefanjo goro

PRIREDITVE / Gorenjska, 23. januar 2018

Medgeneracijske prireditve

 

 
 

 

 
 
 

Nasprotujejo potvarjanju zgodovine / 21:34, 19. januar

Grob v Dražgošah

Spodnji komentar je skrajšano pismo poslano na Glas po zgornjem članku g. Dežmana kot pismo bralca. Še pred proslav...

Nasprotujejo potvarjanju zgodovine / 09:56, 16. januar

Bravo Lara!
Partizanom herojem večna slava, cerkev naj ne hujska in politizira ampak naj se ukvarja z verniki, kateri naj tudi financirajo.

Dražgoše pričakujejo množičen obisk / 18:37, 15. januar

Lara Jankovič na slovesnosti v Dražgošah:

!! Slovenske vlade so našo zemljo prodale za drobtinice. Od trdnih samoupravnih temeljev ba...

Dražgoše pričakujejo množičen obisk / 09:22, 13. januar

Bo ob hvaljenju borbe v govorih in razstavah kaj prostora o nagajanju oblasti pri gradnji cerkve.
Spodnji zapis je del članka Franca Kav...

Slovenska olimpijska bakla tudi po Gorenjski / 21:48, 10. januar

Uspelo, bolj ali manj, velik minus organizatorju in sicer zakaj: Ogromno otrok, glavni sponzor Coca-Cola in pločevinke v ledu?? Pa kdo bo to...

Grob v Dražgošah / 17:18, 9. januar

G.Pintar Franc

Danes, ko nas kapitalske in politične elite brezsramno ropajo nam ime DEMOKRATIČNA kaj malo pomeni...

Grob v Dražgošah / 21:08, 7. januar

G. Primož, (in še nekateri)
Ste »spregledali, da je v kostnici tudi 40 (41) vaščanov Dražgoš, ne samo partizanov. Z vašim komentarjem dok...