Toliko življenj, en Tone Mlakar

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. november 2017 / 08:18  

V Kinu Sora so v sredo pred polno dvorano predvajali dokumentarni film Vsa življenja Toneta Mlakarja scenarista in režiserja Marka Cvejića.

Menda dvorana Kina Sora že dolgo ni bila tako polna kot v sredo. Za tiste, ki so prišli med zadnjimi, so odprli tudi balkon. Dokumentarni film o Tonetu Mlakarju arhitektu, scenografu in fotografu, zagotovo pa enem najbolj prepoznavnih Ločanov, pri 96 letih živi legendi, je vsekakor močan magnet za širšo publiko vseh generacij. »Imenitno. Mislil sem, da bo prišlo petnajst gledalcev, da jih ne bo za eno vrsto, pa je bila dvorana polna,« je dejal Tone Mlakar, seveda osrednji lik dokumentarca, presenečen tudi, da je, čeprav že desetletja ni bil v njem, kino res lepo ohranjen.

V približno uro dolgem filmu nam režiser Marko Cvejić, rojen v Zrenjaninu, že več let pa živi in deluje tudi v Sloveniji, Mlakarja predstavi ne le skozi nekatere najbolj pomembne in širšemu krogu gledalcev zanimive točke na njegovi življenjski poti, saj ob gledanju lahko začutimo tudi portretirančev osebni pogled na dvajseto stoletje. »Tone je star skoraj eno stoletje in ima močno osebno izkušnjo enega stoletja, v katerem je bil dokaj aktiven udeleženec. Želel sem predstaviti vse te stvari, ki njega na neki način tiščijo, ki se jih spomni in so bistvene za oblikovanje njegove osebnosti. To sicer ni bilo enostavno, saj smo posneli veliko materiala, ampak na koncu smo v zavedanju, da gre v filmu vendarle za jezik gibljivih slik, morali postaviti mejo,« razmišlja režiser, navdušen nad obiskom, s katerim Ločani niso pokazali le spoštovanja do teme same, ampak tudi do osebnosti, kot je Tone Mlakar.

Film se začne na arhitektovi mizi z risbami, fotografijo njegovega profesorja Jožeta Plečnika, v nadaljevanju pa s Tonetom potujemo po različnih lokacijah, ki so pustile pečat v njegovem življenju, od korenin v Poljanski dolini, Žireh, Gorenji vasi do izbruha druge svetovne vojne in izgona družine v Srbijo, njegove vrnitve na študij v Ljubljano, odhoda v partizane in delovanja v ilegalni tehniki Slovenija na Vipavskem. Pripoveduje o svojih srečah v življenju, ko ga po vrnitvi iz Srbije v Ljubljani za nekaj časa na dom sprejme kar njegov profesor Plečnik ali ko ga proti koncu vojne ranjenega in skrivajočega se v hlevu preseneti četnik in ga prepozna kot sina matere v Gorenji vasi, ki mu je pred vojno, ko je bil ta v uniformi jugoslovanske vojske, dala kruh, ko je bil lačen. Zato so ga pustili pri življenju. Mlakar pripoveduje o svojem stricu Vinku Oblaku, enemu izmed članov OF v Žireh, ki ga je dala usmrtiti sama Partija, pa o bratu Binetu, heroju, na katerega so Nemci razpisali nagrado in je zaradi izdaje padel v Poljanski dolini. Izvemo, kako so postavljali filmsko vas za prvega Kekca pa o njegovem sodelovanju pri filmu …

»Veliko tega se je še zgodilo v življenju mojega očeta, kar bi se še dalo povedati,« o filmu razmišlja njegov sin, filozof Peter Mlakar. »Mislim pa, da je režiser v filmu dobro ujel Tonetovega duha, kar je moč čutiti skozi celotno pripoved.«

Film so pripravljali eno leto, prav toliko časa pa so potekala tudi snemanja na različnih lokacijah, tudi v Gozdu - Martuljku, na Nanosu, v tehniki Slovenija … »Snemanje ni bilo naporno – to je bil zame šport pa tudi dolžnost in veselje,« pove Tone, Marko pa doda, da je bilo sodelovanje z njim izjemno, saj je bil kot osrednji lik vseskozi luciden, s potrpežljivostjo pri pri snemanju pa je dokazal tudi svojo filmsko izkušenost. Na koncu se Tonetu pridruži žena Vera, ki je žal preminula letos spomladi, zadnja scena pa je skupinska slika družine Mlakar. »Film sem želel končati v elegičnem tonu, ki daje pomemben pečat celotnemu filmu, ob katerem sem pri Tonetu spoznal močno občutje družine. Uspelo nam je zbrati skupaj celo družino, čemur so se že sami Mlakarjevi čudili,« pove Marko Cvejić.

Film je vsekakor pomemben dokument časa, ki ga je živel in kreiral tudi znani Ločan Tone Mlakar. Zato bi moral biti v Škofji Loki na voljo vedno in vsakič, ko bi si ga želeli ogledati.