Niso za revolucijo

Ob stoletnici oktobrske revolucije se je pokazalo, kako se je po svetu razširil svojevrsten konservativni konsenz. Zdaj ni čas za nove revolucije, menijo zlasti tisti, ki jim gre dobro in bi radi svoje pozicije in privilegije ohranili …

Konservativni konsenz

Se je v Rusiji ob stoletnici revolucije sploh kaj dogajalo. Odgovarja ruski zgodovinar Aleksander M. Semjonov. »Če se udeležujete zgodovinskih konferenc in ste del tega sveta, bi lahko dobili vtis, da poteka veliko slavljenje 100-letnice oktobrske revolucije, nekoč imenovane velika oktobrska socialistična revolucija. Vendar je to zavajajoče. Rekel bi, da smo priča pomanjkanju refleksije, če že ne slavljenja tega, kar se je zgodilo pred 100 leti. V muzejih so razstave in konference tudi na več krajih, vendar pa ni nobenega velikega uradnega programa; denimo, nobenih spomenikov ne bodo postavljali, in to je skromno dogajanje, še posebej, če ga primerjate s tem, kako so zaznamovali 100. obletnico začetka prve svetovne vojne. Postavljali so spomenike, potekale so konference, veliko je bilo uradnega programa. Mislim, da je pomanjkanje zgodovinske refleksije uradne Moskve posledica tega, da je revolucija dvoumna, pomeni politične spremembe in družbene nemire. Trenutna uradna politika Ruske federacije pa je bolj kot ne konservativna. Slavi ohranjanje političnega reda, ni naklonjena družbenim spremembam in pomanjkanje proslavljanja revolucije je po mojem mnenju posledica tega. Naslednji pomemben element pa je Ruska pravoslavna cerkev, ki je zelo negativno nastrojena do leta 1917. Ruska pravoslavna cerkev pa je dandanes pomemben političen akter in ima veliko vlogo v tem dušenju pomena stoletnice.« Ruski zgodovinar lepo razloži tudi spremembe v načinu praznovanja revolucije. »Sovjetski režim je bil utemeljen na legitimnosti revolucije. In zanimivo je, kako je bil skozi obstoj Sovjetske zveze na neki način udušen ta revolucionarni vidik. Vse skupaj se je 'skrčilo' na neke vrste simbolno legitimacijo. Vsaka revolucija je anarhična, neuradna in usmerjena proti režimu. In ironija Sovjetske zveze je, da je skozi svoj 70-letni obstoj iz revolucije naredila neki simbolni dogodek, ki legitimira režim. Praznovanja v pozni Sovjetski zvezi so bila zelo formalistična. Ljudje so uživali prost dan in pogosto je bil to zadnji dan pred zimo, ko so še šli do svojih dač in pobrali še zadnje pridelke. Zelo malo ljudi se je zavedalo pomena dogodka. Vseeno je treba poudariti, in to je tudi ključno za razumevanje Gorbačova in njegove perestrojke, da se je sovjetski režim vedno skliceval na oktobrsko revolucijo in da je Gorbačov, vsemu svojemu pragmatizmu navkljub, svoje reforme in spremembe Sovjetske zveze legitimiral v sklicu na oktobrsko revolucijo. Potem je seveda prišel propad Sovjetske zveze in prišla so devetdeseta in prišla je ideja, da bi iz 7. novembra naredili dan narodne sprave in bi skupaj privedli vse tiste antiboljševike, ki so pristali v emigraciji, tiste, ki so se borili proti boljševikom, in tiste, ki so ostali v Sovjetski zvezi in se tudi niso sprijaznili z režimom. Na koncu so 7. november kot praznik odpravili in kot nov praznik izbrali 4. november. To je zdaj dan narodne enotnosti, zgodovinska referenca zanj pa je izgon poljske in litovske vojske iz središča Moskve, torej iz Kremlja. Tako se je zgodila zamenjava kritične revolucionarne kulture in sovjetske dediščine z novo, ki v središče postavlja narod, nacionalno politiko in nacionalno zgodovino. Datumi iz nacionalne zgodovine so zdaj pomembnejši od datumov, ki pomenijo spremembe.« (Vir: intervju Polone Balantič, MMC RTV SLO)

Putin ni za revolucijo

Preberimo še, kaj si o oktobrski revoluciji ob njeni stoletnici misli Vladimir Putin? Semjonov: »Ne vem, ali je kdaj o tem govoril neposredno. Vemo, da je Putin obsodil propad Sovjetske zveze kot geopolitično katastrofo, konec Sovjetske zveze ima za tragedijo, obenem pa ni nikoli omenjal oktobrske revolucije kot temeljnega kamna sovjetskega režima. To je paradoksalno. Putinovo politično razmišljanje je konservativno in je uperjeno proti revolucijam. Ampak v tem ni osamljen. Po vsem svetu se širi konservativni konsenz. Razširjena je ocena, da smo v 20. stoletju veliko eksperimentirali, da se moramo ustaviti, da se ne smemo zanašati na domišljijo, ampak preprosto pustiti stvari takšne, kot so.«

Jedrsko čivkanje

»Zakaj bi me Kim Džong Un žalil in me označil za starega, če ga pa jaz nikoli ne bi označil za majhnega in debelega. Oh no, tako zelo se trudim biti njegov prijatelj – morda pa se bo nekega dne to zgodilo!« Ameriški predsednik Trump je sklenil svojo turnejo po državah vzhodne Azije in tudi med potovanjem veselo tvital. Eden od čivkov je navedeni. A ni bojazni, da bi se kaj takega res zgodilo.