Je kaj nad srečo?

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Prosti čas / sreda, 15. november 2017 / 11:52  

Sreča je opoteča. Pride in gre. Trudimo se, da bi je bilo več, vendar se nam izmuzne in pride, kadar se njej zahoče. Če dobro pogledamo nazaj, vidimo, da je obdobij velike sreče precej manj kot obdobij nekega truda in prizadevanja, da bi nam bilo lepo. Spet ne moremo reči, da je več nesreče kot sreče, vendar blaženih občutkov, ki bi trajali in trajali, ni v izobilju. Ali je torej kaj bolj pomembnega od sreče in nesreče v življenju? Veliko današnjih raziskovalcev poudarja, da je bolj pomembno iskanje smisla v življenju kot pa beganje in hlastanje za srečo. Še največkrat jo želimo ujeti preko materialnih dobrin, kar pa se dolgoročno izkaže za slabo strategijo.

Smisel se nam bo povečal, ko bomo odkrili namen svojega bivanja ali svoje poslanstvo na tem svetu. Zakaj sem tu? Katere so moje glavne naloge? Kaj lahko danes storim, da bom sledil temu lastnemu namenu? Npr. dobro vzgojiti otroke, delati dobro za družino, vas, državo, človeštvo, poskrbeti, da bo za mano ostalo nekaj dobrih spominov, uspeti v poklicu … Veliki ljudje človeštva poudarjajo, da so sledili notranjemu glasu lastnega poslanstva. Pa razmišljajmo malo o tem.

Pripadanje nekomu nam vedno osmisli vsakdanjik. Rojeni smo, da se podarjamo drug drugemu. Pripadati drug drugemu je najbolj naravno, zato si le uredimo odnose, da nam bo prijetno v lastni hiši in tudi v službah, ker preživimo veliko časa. Pripadanje pa je možno le v ljubezni. Kako težko je, ko smo ob mnogih ljudeh nevidni, nas kar ignorirajo in se počutimo tako zelo osamljene. Ko otroci odidejo ali umre partner, imamo še vedno na razpolago množico ljudi. Morda je še najtežje storiti prvi korak k drugemu ali h kakšni skupini, kjer se bomo lahko družili.

Naslednji korak pri iskanju smisla je transcendenca – nekaj, kar nas presega. To je nekaj, kjer izgubimo občutek za čas in prostor. O takšnih občutkih govorijo mnogi umetniki in ljudje, ki so veliko v stiku z naravo. Pravijo, da tako »padejo notri«, da pozabijo nase. In da še dolgo črpajo energijo in moč iz takšnih trenutkov. Pa vendar so to le trenutki in že samo vedenje, verovanje, da nas nekaj presega, nam olajša in osmisli vsakodnevno reševanje problemov. Da je transcendenca pomembna, nas uči vsa zgodovina, saj je človek vedno verjel v nekaj, kar nas presega. Morda je to skrita moč za pomoč, na katero sodobni človek pozablja.

In še zadnji korak pri iskanju smisla – pripovedovanje zgodb sebi o sebi. Kako čudno, kajneda. To nam bo dalo odgovor, zakaj smo postali takšni, kot smo. Povejmo si dobre in slabe dogodivščine, ki smo jih doživeli, svoje dobre in slabe lastnosti, najlepše in najtežje trenutke, povejmo si, na kaj smo ponosni in nad čim razočarani. Ko bomo sami razčistili s seboj, bomo zbrali pogum in prosili sam ljubega človeka, naj nas posluša.