Imamo zmagovalca

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Slovenija / torek, 14. november 2017 / 09:06  

Zmagovalec letošnjih predsedniških volitev je Borut Pahor, predsednik, ki je državo vodil že v minulih petih letih. Borut Pahor je na politični sceni že ves čas, kar imamo samostojno državo in se je v politični hierarhiji vzpenjal od poslanca državnega zbora, predsednika parlamenta, evropskega poslanca, predsednika vlade in naposled do najvišje politične funkcije v državi. Poleg tega je že vrsto let tudi na vrhu lestvic, ki merijo priljubljenost slovenskih politikov. Je osebnost, ki se rada giblje med ljudmi, se prelevi v njim enakega, za en dan opravlja različne poklice, se pojavlja na družbenih omrežjih in s svojim šarmom brez težav omreži predstavnike različnih generacij, od vrtca do domov starostnikov. Je nekakšen ljudski predsednik, po prepričanju nekaterih celo populističen. Hkrati je človek, ki se zna obnašati na svetovnem političnem parketu in zna dostojno zastopati državo v mednarodni skupnosti.

Kljub vsem tem prednostim pa njegova zmaga ni bila samoumevna. Krepko so se zmotili tisti, ki so mu jo napovedali že v prvem krogu. Celo v drugem se je moral za zmago močno potruditi. Tesen izid pa daje misliti, da bo moral v svoji politiki, čeprav združevalni in spravni, marsikaj spremeniti. Ne gre za pretekle grehe, ki mu jih nekateri zamerijo še iz časov, ko je bil predsednik vlade, temveč za držo predsednika države, ki je premalo odločno izražal stališča do nekaterih pomembnih družbenih vprašanj. In ne gre zgolj za sporočilo politiki predsednika države. Volilni rezultat, ki ga je dosegel Pahorjev nasprotnik v drugem krogu Marjan Šarec, sicer uspešen v lokalni politiki, v državni pa politični neznanec, namreč govori o tem, da so ljudje nezaupljivi do uradne politike nasploh, da pričakujejo spremembe in volijo nove obraze, ki naj bi jim ponujali rešitev. In to ne katere koli nove obraze, temveč takšne, ki so politično neobremenjeni in s tem neomadeževani. V Marjanu Šarcu so že videli takega človeka, mladega, politično nekontaminiranega, enega od njih, človeka s podeželja, ki hodi v cerkev, je gasilec, skratka človek, ki prihaja »od spodaj«, kot se je sam izrazil. Poleg tega je uspešen župan precej velike slovenske občine, zastopnik praktične politike in glasen zagovornik pravic in koristi občin v odnosu države do lokalnih skupnosti. Če smo po prvem krogu volitev zapisali, da njegov čas morda še ni nastopil, sedaj lahko zatrdimo, da je prerasel lokalne okvire, in čeprav se je včeraj zjutraj vrnil k svojemu običajnemu delu v županskem uradu, lahko kmalu pričakujemo njegov prodor v državno politiko.