Kmetova banka vse bolj prazna

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / ponedeljek, 13. november 2017 / 13:56  

»Gozd je kmetova banka, a ta je po žledolomu in napadu lubadarja propadla oziroma je skoraj prazna,« pravi Janez Primožič iz Kopačnice, dobitnik priznanja za najbolj skrbnega lastnika gozda in gospodar na kmetiji, na kateri so v zadnjih treh letih zaradi posledic žleda in lubadarja posekali okrog 2300 kubičnih metrov gozdnega drevja.

Kopačnica – Zavod za gozdove Slovenije vsako leto podeli priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozdov, iz vsake območne enote zavoda enemu. V kranjski območni enoti so za priznanje izbrali Janeza Primožiča, po domače Kazaneta iz Kopačnice v Poljanski dolini.

Janezova zgodba je zanimiva. Odraščal je v delavsko-kmečki družini, izučil se je za zidarja in najprej delal v škofjeloškem gradbenem podjetju Tehnik, 1981. leta je šel »na svoje« in postal obrtnik, ki se je ukvarjal z zidarskimi in drugimi gradbenimi deli. Zdaj je že dobri dve leti upokojen. Kmet je, kot pravi, postal po sili razmer. Doma so imeli le štiri hektarje zemlje, a je pred petindvajsetimi leti prevzel še bližnjo kmetijo, kjer je bil doma Janezov stari oče, hkrati pa tudi skrb za bratranca Janezovega očeta. Pred petimi leti je v dolini Kopačnice kupil še 7,5 hektarja gozda. Kmetija zdaj obsega okrog 40 hektarjev zemljišč, od tega je 27 hektarjev gozda, še več kot deset hektarjev kmetijskih zemljišč imajo v najemu. Leta 2002 so zgradili nov hlev, v katerem redijo od 45 do 50 goved, pretežno krav dojilj in bikov, ter še 60 ovc in pet koz. Zanimiva je zgodba o tem, kako so na kmetijo »zašle« ovce. Sinu Blažu so tedaj, ko je bil še otrok, kupili za Miklavža eno ovco, a ker je bilo eni dolgčas, so kmalu kupili še drugo, tretjo ...

»Le tretjina kmetijskih zemljišč je v ravnini, vsa ostala so v strmini. Veliko je še ročnega dela, pomembno delo pri preprečevanju zaraščanja opravijo ovce in koze. Gozd je ves v bregu,« pove Janez in doda, da so gozdovi, v katerih prevladujejo listavci, predvsem bukev in gaber, vse bolj izpostavljeni naravnim ujmam in škodljivcem. Že 1986. leta jim je žled poškodoval precej drevja, še veliko hujše so bile posledice žleda, ki je njihove gozdove prizadel pred tremi leti. Medtem ko je tisti 1986. leta zajel le del gozdov, je zadnji poškodoval vse, tudi tiste najvišje ležeče. »Česa takega še nismo doživeli. Zunaj je ob lomljenju dreves tako pokalo, da nisem upal nikamor. Pod težo žledu so padale tudi velike, debele bukve, smreke so ostale brez vrhov. Deset dni smo bili brez elektrike,« se spominja Janez.

Na kmetiji prej niso veliko sekali, večinoma so le za lastne potrebe, žled jih je k temu dobesedno prisilil. V treh letih so v gozdovih posekali okrog dva tisoč kubičnih metrov poškodovanega drevja. Sin Blaž, ki je končal izobraževanje v Biotehniškem centru Naklo in na gozdarski šoli v Postojni pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo za sekanje in spravilo lesa iz gozda, je bil vseskozi, po cele dneve, v gozdu, oče Janez se mu je pri tem pridružil, ko ni bil zaposlen z zidarskimi deli. »Vse delo smo opravili sami, sicer se nam ne bi splačalo. Na trgu je bila v teh letih velika ponudba lesa, cena bukovih »goli« se je znižala s 55 na vsega 30 evrov za kubični meter,« pove Janez in doda, da so doslej za odprtost gozdov s prometnicami zgradili že šest kilometrov vlak, od tega tri kilometre po žledolomu. Za gradnjo teh vlak so na razpisih pridobili približno tretjino denarja, a za to so s pomočjo gozdarjev morali zagotoviti dokumentacijo, ki je tehtala 2,1 kilograma. »Birokracije je še preveč,« ugotavlja Janez in pri tem doda, da z javno gozdarsko službo dobro sodeluje. Veliko gozdarskega znanja je pridobil na tečajih, ki jih je pripravil zavod za gozdove, a kot pravi, so zelo pomembne tudi izkušnje, saj je delo v hribovskih gozdovih drugačno kot v ravninskih.

Po žledolomu se je tudi na njihovi kmetiji zgodilo to, česar so se gozdarji bali: v poškodovanih in oslabelih sestojih se je pretirano razmnožil lubadar, zaradi katerega so lani in letos morali posekati okrog tristo kubičnih metrov smreke. »Upam, da se bo širjenje lubadarja ustavilo, letos ga je že nekoliko manj kot lani. Pri nas bo nekaj smreke še ostalo, nekatere druge kmetije pa so ostale povsem brez nje,« pravi Janez in poudarja: »Gozd je bil od nekdaj kmetova banka, zdaj je ta banka propadla oziroma je v njej ostalo zelo malo. Tukaj les prirašča zelo počasi, sto let bo minilo, preden bo v poškodovanih gozdovih spet možno sekati, a le pod pogojem, če ne bo prej nove ujme. Vsi poškodovani sestoji se ne bodo obnovili po naravni poti, ponekod bo potrebno pogozdovanje, pri tem pričakujemo tudi večjo podporo države. Bojimo se novih ujm. Veter in voda bosta v razredčenih sestojih dobila še večjo moč.«

Na kmetiji živi šestčlanska družina – Janez, Janezova žena Hilda in mama Marija, ki bo prihodnje leto dopolnila devetdeset let, pa sinova Blaž in Tomaž ter Andrej, bratranec od Janezovega očeta. Zadnja leta so na kmetiji veliko vlagali v posodobitev kmetijske in gozdarske mehanizacije, v prihodnje jih čaka obnova poškodovanih gozdov, razmišljajo pa tudi o tem, kaj bi naredil s starim hlevom in hišo, kjer je živel Janezov stari oče.