V športu najdejo samozavest

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Vzhodna Gorenjska / ponedeljek, 13. november 2017 / 21:11  

V Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik (Cirius) se zavedajo, kako pomemben vpliv ima šport na gibalno ovirano mladino. Pred dnevi so pripravili športni dan, na katerem je vsakdo od dijakov lahko našel šport zase.

Kamnik – Športni dan so v zavodu Cirius osnovnošolci in srednješolci začeli skupaj v družbi gostov – članov akrobatske skupine Dunking Devils, ki so jim predstavili svoje vragolije.

»Svojim učencem in dijakom smo s to skupino želeli pokazati, kje so meje človeške zmogljivosti, da teh meja pravzaprav ni in da v športu močno lahko napredujejo tudi gibalno ovirani. Naša teorija je, da vsakdo lahko naredi nekaj, ni nujno, da se vedno preliva znoj, pomembno je, da je vsak nekam vključen, saj prav šport bistveno pripomore k samozavesti vseh mladih, še posebej gibalno oviranih. Mladi pri nas imajo zelo različne stopnje gibalne oviranosti, nekateri so na vozičku in v celoti odvisni od pomoči drugih, nekateri pa imajo zgolj velike vedenjske težave, mi pa si želimo, da bi prav vsakdo našel šport zase,« nam je povedal športni pedagog v Ciriusu Niko Cankar, ki je skupaj s svojimi sodelavci pripravil več športnih aktivnostih. Preizkusili so se lahko v košarki na vozičkih, namiznem tenisu, športnem plezanju in krlingu, športne ure pa ta dan niso bile v znamenju tekmovanj.

Niko Cankar, ki prihaja iz Vodic, je športni pedagog v srednji šoli Ciriusa že 34 let ima s športom mladih invalidov veliko izkušenj. »Nekateri naši dijaki do vstopa v srednjo šolo sploh niso bili vključeni v noben šport, sam pa si prizadevam, da v našem zavodu ni posameznika, ki ne bi bil vključen v program športne vzgoje. Nikogar ne silim, je pa res, da mora športni pedagog včasih biti tudi čarovnik – mlade je namreč treba znati privabiti in motivirati ter se z njimi veseliti njihovih malih, a hkrati tako velikih zmag. Preplezati na vrh stene se nam zdi preprosto, a za nekoga, ki si niti v srednji šoli ne zna ali ne zmore zavezati vezalk na čevljih, je to zelo velik dosežek.«

Športna vzgoja je v Ciriusu na urniku dvakrat tedensko, tako kot po vseh drugih srednjih šolah, Cankar pa poudarja, da bi njihov zavod glede tega moral biti bolj prilagojen – športa bi ti mladi potrebovali veliko več, predvsem pa najrazličnejših drugih oblik učenja za življenje, pri čemer poudarja, da je narava najboljša telovadnica in učilnica. »Naša naloga je, da mladim vcepimo v miselnost sporočilo, da se lahko prav vsakdo ukvarja z nečim – bodisi s športom ali pa s kulturo, umetnostjo … A prav šport je tisto področje, ki najbolj združuje in zakriva vrzeli med posamezniki,« poudari Cankar in sklene, da se v zavodu še vedno spopadajo z nepotrebnimi administrativnimi ovirami in da bi z drugačnimi oblikami dela mladim gibalno oviranim dali lahko še mnogo več.