Kot odvržena prtljaga

Miranova zgodba, 1. del

Miran se, kar pomni, sprašuje, komu je sploh mar, da je prišel na svet, da živi. Odgovor je zmeraj enak: nikomur. Svojo zgodbo želi povedati v poduk vsem, ki so slepi in gluhi za ljudi okoli sebe in vidijo zgolj njihove napake ter lastno udobje.

»Moja mama je bila posebna ženska. Ni bila več mlada, ko me je rodila, zakoračila je že v štirideseto leto. Ker je bila precej obilna, ni nihče od bližnjih in sodelavcev zaznal, da me nosi v trebuhu. Rodila me je malodane na delovnem mestu. Pripovedovali so mi, da se je odmaknila od stroja, za katerim je štancala, od nje je špricnila porodna voda, ona se je sesedla od strahu, sodelavci pa od silnega šoka. Fabriški kombi jo je odpeljal v Ljubljano, v porodnišnico, a pot do tja je bila dolga. Ko sem se končno skotalil na ta svet, nisem zajokal. Menda so me kar trikrat oživljali, preden sem se sprijaznil, da bom ostal pri življenju. Ni me marala vzeti k prsim niti me ni želela objeti. Vseeno so ji ob odhodu iz porodnišnice porinili v naročje štruco z besedami: Pojdi in se znajdi, kakor veš in znaš. In je šla. Po petih dneh od poroda je s težavo prikrevsala na avtobusno postajo, kjer je morala čakati vse do četrte ure, da je lahko, lačna in prezebla, sedla na avtobus, ki naju je odpeljal novim dogodivščinam naproti. Ni me marala. To mi je dala že kot novorojenčku jasno vedeti. Nahranila me je zgolj takrat, ko se je naveličala prenašati pritiske mleka v prsih. Hrane sem imel dovolj, ko sem prišel do nje, to pa je bilo tudi vse. Nista me marala niti stara mama niti stari oče. Sploh so v tej družini veljala čudna pravila, ki jih nisem razumel. Nikoli se niso pogovarjali med seboj, le lajali so drug na drugega. Po tem, kar sta si izrekla stara starša, še danes sklepam, da me je zaplodil stari oče. Žal mi je le, da ga nisem postavil pred zid, ga prijel za vrat in iz njega izcuzal resnice.

Spominjam se, star sem bil kakšnih pet let in pol. Mama in stari oče sta se v kuhinji glasno prepirala, s staro mamo pa sva sredi poletja sedela na vroči peči in gledala v tri dni. ''Pokrij se z blazino, da ne boš vlekel na ušesa!'' mi je ukazala. Ubogljivo sem jo ubogal. Nikoli ne bom izvedel, kaj točno se je v kuhinjo dogajalo, čez tri dni je mama umrla. Njeno obilno telo je stara mama preoblekla in ga pripravila za na pare. Prišli so sosedje in sorodniki, jo pokropili, me potacali po laseh, nakar smo se v procesiji odpravili proti pokopališču in jo pokopali. ''Ubogo revše,'' so govorili. Pa ne meni, temveč pokojni mami.

''Še tebe se bo treba znebiti,'' mi je zvečer, ko smo prišli iz gostilne, dejala stara mama. Porinila me je čez prag, kjer sem se spotaknil ob stare švedre, a sem se hitro pobral in pobegnil v kamro, ki sem jo predtem delil z mamo. Nobene solze nisem potočil, ne takrat ne potem. Za kom pa bi jo? Ni mi bilo sile, lačen nisem bil, nag tudi ne. Le tako hudičevo sam sem bil nad breznom, ki je zijalo pod menoj.

Šolo sem s težavo izdeloval. Nihče ni sedel z menoj ob nalogah, kakšne pa so bile učiteljice v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, se pa tako in tako ve: brez kakršnekoli empatije, brez srca, lahko bi rekel, da so bile vzvišene, grobe – pa preveč politične. Za eno samo lepo in sočutno besedo bi se takrat vrgel s strehe! Pa je nisem slišal.

Pri desetih letih sem hudo zbolel. Dobil sem meningitis, vnetje ušes, nato še pljučnico. Ker me več kot teden dni ni bilo v šolo, so pome poslali enega od sošolcev. Našel me je na peči pod kupom starih cunj. Niti prepoznal ga nisem, saj se mi je od visoke vročine bledlo. Na smrt se me je ustrašil, zdirjal je naravnost k ravnatelju, ta pa je pome poslal rešilni avto. Povedali so mi, da se je stara mama čudila, zakaj zaradi mene zganjajo takšen cirkus. V bolnišnici sem ostal skoraj dva meseca, menda so me tja pripeljali zadnji hip. A so me potem zaradi čudnih razmer, v katerih sem bival, poslali v internat in ne domov. Kot ubog, shiran fantič, še zmeraj prizadet zaradi bolezni (Mirana so spremljali hudi glavoboli, op. a.), sem postal tarča mulariji tako za igračkanje kot za psihično nasilje. Ko bi vi vedeli, kaj vse so počeli z menoj! Človek ima še do živali več usmiljenja, kot so ga oni imeli do mene. Vse hude reči, ki so se mi dogajale, sem tlačil vase. Z nikomer se o tem, kar me je težilo, nisem pogovarjal. S kom pa bi se, konec koncev? Vzgojitelju je bila mar le steklenica, ki jo je imel v omari, morda mi je bila naklonjena kuharica, saj sem vse, kar se je znašlo na krožniku, zmeraj pojedel. Še polizal sem krožnik! Pogosto sem se ob večerih izmuznil v bližnji gozd, koder sem vlekel na ušesa zavijanje volkov v Trnovskem gozdu. Ta divjina me je pomirjala in krotila mojo osamljenost. Naslednje leto so se me v tem dijaškem domu znebili in me poslali v drugega, kjer sem bil še bolj od Boga pozabljen. Ker sem zaostal, ponavljal sem šesti razred, sem bil svojim ''sovražnikom'' še lažja tarča. Imeli so me za prizadetega, za debila, ki ni sposoben sešteti ena in ena. Potem pa me je eden od mulcev prepoznal in po internatu so začele krožiti izmišljene zgodbe o moji mami. Pobje so govorili, da je bila vlačuga, ki je dala vsakemu, da se zato ne ve, kdo je moj oče. Molčal sem in gledal v tla, grde besede pa ponovno tlačil na dno srca. Ko se mi je ob popoldanski uri hudomušno nasmehnil še vzgojitelj, sem vedel, da so govorice prišle tudi njemu na ušesa. V moji glavi je donelo kot v praznem vinskem sodu. Stiskal sem potne pesti in molil, da bi hudobneže zadela strela in jih pobila. Nič takšnega se ni zgodilo. Po neprespani noči sem se malo čez peto zavlekel v prazno portirnico. Vedel sem, da se bo vratar prikazal šele okoli sedmih. Vzel sem nožič in si prerezal žile na levem zapestju. Nisem več hotel živeti kot pozabljen čevelj nekje za svinjakom. A sem imel smolo. Vratarja je nekaj prignalo v službo že kmalu zatem, ko sem potegnil z nožem. Zagledal me je nezavestnega, bledega, sredi luže krvi. Samo njegovemu znanju prve pomoči, ki si jo je pridobil v JLA, se imam zahvaliti, da sem, žal, ostal živ. V bolnišnici so se nekateri zdravniki želeli z menoj pogovoriti, a sem vztrajno molčal. Kaj pa bi jim sploh lahko rekel? Odrasli so tako in tako držali skupaj, otroci pa bi bili po moji izdaji do mene še bolj maščevalni. A sem imel – prvič v življenju – tudi malo sreče. Vratar Groga je imel srce – in to kljub temu da mu je to dnevno plavalo v žganih pijačah. Vzel me je pod zaščito, pogosto me je povabil k sebi, da sem mu v portirnici delal družbo. Po najboljših močeh mi je pomagal tudi pri domačih nalogah in s skupnimi močmi sem potem izdelal sedmi razred s prav dobrim uspehom. Včasih je prišel v službo s svojo psičko Lajko. Z njo sem se lahko igral, jo božal in stiskal k sebi. Ob njej sem se umiril in pozabil na vse hude reči tega krutega sveta. V tistem letu je umrl tudi stari oče, a me ni nihče obvestil, kaj šele, da bi me odpeljali na njegov pogreb. Pa saj verjetno ne bi niti šel, kaj pa vem, lepo pa bi bilo, če bi to storili. Sredi osmega razreda, ko mi je v šoli ravno dobro steklo, je prišel pome eden od daljnih sorodnikov. Da me odpelje domov, ker stara mama ne more živeti sama. Moja naloga pa bi bila, da ji pomagam, ji gospodinjim in skrbim zanjo. Bolj kot sem se upiral, manj so me slišali. Slovo od Groge je bilo težko, od njegove Lajke pa še bolj. Na skrivaj sem jokal, pa ni nič pomagalo. Tudi razredničarka je bila žalostna, ko sem prišel k njej po slovo. 'Jaz sem pa mislila, da bo še kaj postalo iz tebe!' mi je dejala. Na pot me je pospremila z lepim priporočilom …«

(Nadaljevanje prihodnjič)

Oddaj svoj komentar

Kranj 5°

jasno
vlažnost: 66 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

-8/7

ponedeljek

-9/6

torek

-8/8

sreda

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

PRIREDITVE / Kranj, 30. januar 2024

O slikanici in drugih knjigah Nataše Rupena

PREDAVANJA / Naklo, 30. januar 2024

Potopisno predavanje: Od Kenije do JAR-a

PREDAVANJA / Tržič, 30. januar 2024

Pogovorni večer

PRIREDITVE / Radovljica, 30. januar 2024

Tovarne v vrtincu podob

OBVESTILA / Preddvor, 31. januar 2024

Telovadba, angleška urica, ustvarjalna delavnica

IZLETI / Kranj, 1. februar 2024

Planinsko-pohodniški izlet DU Kranj

DELAVNICE / Jesenice, 2. februar 2024

Brihtina pravljična dežela

OBVESTILA / Preddvor, 2. februar 2024

Telovadba, angleška urica, ustvarjalna delavnica

 

 
 

 

 
 
 

Ljudske obveznice v začetku februarja / 14:31, 27. januar

Spomnil bi na ukradene izničene obveznice in delnice za časa vlade Alenke Bratušek. To je blo čist ajnfoh, po sistemu dons maš, jutr pa te n...

Predstavili največje projekte / 08:40, 26. januar

O širitvi OŠ Antone Janše še vedno nič. Pozabljeni od občine in sveta. Prejšnje in sedanje vodstvo OŠ ni sposobno zlobirati prepotrebno širitev šole.

Največ kršitev v Mavčičah / 07:57, 24. januar

Merilno mesto v Stražišču (Škofjeloška) je namenjeno le in zgolj inkasantstvu. Lokalna skupnost si že leta prizadeva za ureditev krožišča na...

Volk v dolini Kokre / 14:09, 23. januar

V gozdu oz. divjini je volk avtohtona vrsta, koza ali ovca pač ne..

V Dražgošah poziv k miru / 14:02, 23. januar

Ne podpiram ne komonistov ne domobrancev, je pa vedno bolj jasno, da so že takrat za vsem stali židje..
Moše Pijade, Kardelj, Rupnik itd..

Razpis za stanovanja predvidoma spomladi / 13:54, 23. januar

Dežman, podatki o priseljevanju po obdobjiih so dostopni na spletu, javno!
Sicer pa ja, reakcija tipičnega SDS betonerja..Šiptar nikoli nič kriv ker, kOmOnisti, mediji, Srbi, Kučan..

V Dražgošah poziv k miru / 11:07, 22. januar

Zgodovinar Premk pravi, da so revolucionarji zmagali v Dražgošah, ker jih Nemci niso ujeli. Njegova izjava v oddaji na Planet TV. Zato v Dra...