Trpljenje otrok

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 10. november 2017 / 21:39  

Trpljenje otrok ne bi smelo biti stvar politike; vprašanje, kako ga preprečiti, bi moralo imeti absolutno prednost. Tako je prepričana slovita britanska filmska igralka Vanessa Redgrave, ki je že vse življenje tudi humanitarka …

Ni stvar politike

»Leta 1991 sem po koncu zalivske vojne s prijateljem in s snemalcem odšla v Irak. Otroci in matere, s katerimi sem se pogovarjala tam, so bili le nekaj dni oddaljeni od gotove smrti zaradi pomanjkanja vode, hrane in zdravil. Takrat je bilo okrog 500.000 otrok ubitih zaradi pomanjkanja vsega, kar otrok potrebuje za življenje. Seveda so bili v tej regiji povzročeni zločini, ki so privedli do vojne, ampak ne vem, kaj upravičuje smrt takšnega števila otrok, na enak način, kakor ne vem, kaj upravičuje bombardiranje nemških mest v zadnjih mesecih druge svetovne vojne. Film, ki smo ga v tistih dneh posneli za UNICEF, smo naslovili Mar ne bi na prvo mesto postavili človeških bitij? (Can't We Put Human Beings First?), ker smo želeli ljudi pripraviti do razmišljanja. Ta film je zagotovo nekaj spremenil. Z njim smo želeli doseči konec sankcij, ki so otrokom preprečevale, da bi dobili zdravila in hrano. Preprosto sem morala posneti te otroke in jih pokazati ljudem. Morala. To sem čutila iz svoje notranjosti. Pa čeprav je bilo jasno, da nihče ne more rešiti teh otrok, ki sem jih posnela. Ta 30-minutni film sem v celoti financirala s svojim denarjem in še danes ostaja pomemben dokument, ki ga uporabljamo kot študijsko gradivo na univerzah, da lahko z lastnimi očmi vidijo, kaj se je zgodilo. Film smo želeli prikazati v spodnjem domu britanskega parlamenta. S pomočjo Jeremyja Corbyna smo rezervirali sobo in na projekcijo povabili vse stranke. Film v parlamentu nikogar ni zanimal. Ampak šlo je za humanitarno dejanje, ne za politično. Vprašanje trpljenja otrok ne bi smelo biti stvar politike.« Tako igralka, ki je tudi režiserka in prav zdaj promovira svoj novi celovečerni dokumentarni film. »Filma ne posnameš zato, da bi kar koli spremenil. To je zelo utilitaristični pogled na umetnost. Mislim, da noben umetnik ne posname filma v ta namen, kakor tudi pisatelji ne pišejo romanov zato, da bi kar koli spremenili. Tudi Tolstoj ni začel pisati svojih knjig zato, da bi spremenile svet, čeprav je njemu to pozneje vsekakor uspelo. Film nasprotno poskuša ljudem pomagati misliti in jim dati neko znanje o stvareh, o katerih niti sami ne vedo kaj dosti, v tem primeru o mednarodnih človekovih pravicah in njihovih kršitvah.« Naslov njenega novega dela je Sea Sorrow, v filmu na več mestih uprizarja prizore iz različnih umetniških del, da bi potegnila vzporednice med umetnostjo in dogajanjem v kriznih žariščih. »To je približno tako kot takrat, ko mi je prijateljica prvič pokazala Rothkovo sliko s trakovi barve. Vprašala sem jo, o čem govori ta slika, in razložila mi je, da o ničemer. Nisem razumela, kako je mogoče, da umetniško delo ne govori o ničemer. Razložila mi je, da bo tisto, kar je v tebi, dalo odgovor na to, kar vidiš. To je tisto, kar je slikar hotel. Pri kom drugem bo odziv popolnoma drugačen. Gre za povsem drugo razumevanje umetnosti. Tudi zato želim s tem filmom pomagati ljudem, da se znebijo vnaprejšnjih prepričanj o različnih vprašanjih, tako kot sem jih tudi sama imela v tem primeru. Sicer pa nisem filmska ustvarjalka v tipičnem pomenu besede. Scenarija nismo imeli. Film je zrasel na podoben način, kot slikarji na dolgi rok pustijo svojim slikam, da dozorijo. Na neki način gre za poemo.« Kakorkoli že, film si velja ogledati. (Vir: intervju z režiserko, Matic Majcen, MMC RTV SLO)

Je zelo stvarno

Sicer pa trpljenje otrok ni umetniško, je zelo stvarno vprašanje. »Danes lahko na evropskih ulicah srečate osemletne otroke, ki obupano prosijo za nekaj evrov. Potrebujejo jih za svoje starše, če jih sploh imajo, ali pa za to, da tihotapcem odplačajo dolg za pot s čolnom, s katerim so prišli sem. Ker nimajo druge rešitve, jih to vodi k temu, da začnejo prodajati svoja telesa. To danes vidite po vsej Evropi. Zakoni jim tu zagotavljajo določene pravice, vendar naše vlade ne skrbijo za spoštovanje teh pravic. Ne bdijo nad tem, v čigave roke padejo ti otroci, pa čeprav to zelo dobro vemo. Frazo 'trgovina z belim blagom' slišimo tako pogosto, da je postala že popolnoma normalna. Grozne stvari, ki se dogajajo tem otrokom, so postale normalne, ker nenehno poslušamo o njih. To je največja grožnja naši človečnosti: da smo začeli kot običajne dojemati stvari, ki so popolnoma nečloveške.« (Vanessa Redgrave)

Streljanje povsod

Medtem ko ameriški predsednik na azijski turneji ob moči besed ves čas nakazuje na moč orožja, ki bo po potrebi njegov zadnji argument, se mu je v Teksasu zgodil nov orožarski obračun – v cerkvi, 50 mrtvih …