Cvetje v jeseni

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 10. november 2017 / 22:07  

»Zakaj so ustvarjalci filma uporabili trdo zgornjegorenjsko narečje, ki ni narečje, iz katerega je zgodba nastala? Številnim igralcem v filmu to ni bil 'materni' jezik, torej so se ga naučili, prav tako bi se lahko naučili poljanskega, čeprav je veliko bolj mehak in pojoč. Film bi z njim pridobil še en kamenček sozvočja, ki mu sedaj manjka. Tavčarjev jezik je melodično, ritmično in v sintaksi pisan kot poljanski dialekt. Besede je vezal v stavke, kot jih vežemo še danes v teh koncih. Zato so 'prevodi' njegovih tekstov v naše narečje tako preprosti! Večkrat je pisatelj razložil, zakaj je uporabil besede, ki se govorijo v tem pogorju; ponekod pa jih je samo umestil med tekst, brez razlag. Tavčar se je trudil povedati, kje so korenine njegovega izražanja in besedišča. Nekaj primerov, kjer bi poljanski naglas tako lepo zazvenel, poglejmo najprej v Tavčarjevem zapisu, potem v zapisu s poljanskim dialektom iz naše knjižice. Vseh odtenkov ni mogoče zapisati s črkami; lahko pa opozorimo na mesta, kjer je to najlepše vidno: 'Svoji ljudje morajo s sabo držati.' Narečno: 'Soji ledje muorja s sojim daržat.' / 'Lep je! Na vrhu je v senci, po bregovih ga pa sonce obseva!' Narečno: 'Liep je naš Bliegaš. Na varh je u sienc, po bregovah ga pa suonce obsieva!' / 'Huda je bila.' Narečno: »Hod je bel.' / Pri nas vse 'veka' ... zalo je tudi Luca 'vekala ... 'Toliko sem vekala.' Narečno: 'Tekuj sn vekala ...' / 'Hudo je bilo lepo!' Narečno 'Hod lep je bel.' / 'Vendar vidiš, kako je že zmedel to ubogo žival.' Narečno: 'Vondar vič, kuok je zmiedu buoga ževau.' 'Šimen, ta je pa žival!' Narečno: 'Šimen, taj pa ževau!' Beseda žival ali pa še celo živalca je v našem pogorju najnežnejši izraz ljubezni in spoštovanja. Film je uporabil vse, kar je Poljanska dolina ponujala. Prizore so snemali v naših hišah, na naših travnikih, senožetih, gozdovih, hribčkih in cerkvicah, kjer se je zgodba dogajala, vse se je lepo skladalo, samo uporabljeni jezik je kot tujek zasekal v to idilično sožitje narave in ljudi. Poljanci se nismo dali in svojo zgodbo smo ponovno povedali na svoj način.« (Str. 210–212)

Ja, tile Poljanci niso kar tako! Imeli so Tavčarja, ki je pred sto leti napisal Cvetje v jeseni in Mirana Herzoga, ki ga je 1991 dramatiziral v poljanščini. Imajo slikarko Majo Šubic, oblikovalko Nives Lunder, založnika Branimirja Nešovića (Modrijan) pa Andreja Šubica, ki se noče sprijazniti s Cvetjem v gorenjščini in je to enkratno ekipo povezal v celoto – in nastala je knjiga, v kateri je Cvetje spet poljansko!