Za Mirom še tečejo solze

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 29. oktober 2017 / 11:46  

Sedemdeset let Gorenjskega glasa (15)

Tako je bil naslovljen članek, ki je bil 12. maja leta 1989 objavljen na 9. strani Gorenjskega glasa. Članek je zgodba o tragediji v Setničarjevi družini iz Bukovega Vrha v Poljanski dolini. Sin Miro, ki bi moral prevzeti kmetijo, je bil kot jugoslovanski vojak aprila tistega leta, dober mesec pred odhodom domov, iz nepojasnjenih razlogov ubit na jugoslovansko-bolgarski meji. Po nesreči naj bi ga smrtno ranil vojak iz njegove enote … Domov so ga pripeljali v zaprti krsti. Smrt vojaka, fanta iz Poljanske doline, na katerem je bila grajena prihodnost kmetije, je ena od slik časa, ko je razpadala tedanja skupna država Jugoslavija, ko je bila Slovenija v nekaterih delih tedanje države označena kot njena razdiralka in ko se je v tedanji armadi, imenovani tudi »ljudska«, začela prevlada enega naroda nad drugimi. V Sloveniji je tudi zaradi takih primerov vedno bolj žarela iskra nasprotovanja služenju slovenskih fantov v tedanji jugoslovanski armadi.

Ko prebiram izvode Gorenjskega glasa med letoma 1985 in 1990, sem počaščen, da je bil naš časopis, čeprav pokrajinski in zato za nekatere »bahače« manj pomemben, zraven pri večini najvažnejših dogodkov v Sloveniji in tudi v Jugoslaviji. Bili smo na Kosovu, kjer je že rožljalo orožje in je jugoslovanska oblast uvedla izredno stanje. Spremljali smo stavko rudarjev v Starem trgu in protest slovenske javnosti in politike v Cankarjevem domu. Bili smo poleg, ko so nastajale nove politične stranke, tudi Socialistična, ki je nastala iz tedanje Socialistične zveze delovnega ljudstva. Poročali smo o aretaciji in sojenju četverici in tako v rednem delu časopisa kot na Odprtih straneh pisali o sprejemanju dopolnil k slovenski ustavi, ki so uzakonila večstrankarski, demokratični sistem. Na tisto sejo slovenske skupščine je prišel iz New Yorka, kjer je bil na zasedanju generalne skupščine Organizacije združenih narodov, tudi tedanji predsednik jugoslovanskega predsedstva dr. Janez Drnovšek. V drugih delih države, še posebej v Srbiji, mu zaradi tega niso ploskali. Za strankarski sistem so se na svojem zadnjem kongresu izrekli tudi slovenski komunisti. Enajstega novembra leta 1989 smo na Glasovi preji gostili ljubljanskega škofa metropolita dr. Alojzija Šuštarja in se tako ponovno postavili na stran tistih, ki so zagovarjali pravico cerkvam do javnega delovanja.

Junija leta 1989, ko je Jugoslavija že razpadala in jo je takratni predsednik zveznega izvršnega sveta Ante Marković z močno podporo zahoda, zlasti Amerike, še skušal obdržati skupaj, se je zgodil na Gorenjskem pomemben dogodek. Prevrtan je bil Karavanški predor, najdaljši cestni predor med Srednjo Evropo in Balkanom. Sredi predora so se srečali predsednika zveznega in slovenskega izvršnega sveta Ante Marković in Dušan Šinigoj ter avstrijski zvezni kancler Franz Vranitzky in mladi koroški deželni glavar Joerg Haider. Predor je bil novo slovensko okno v Evropo, kamor je kasneje naša država tudi prišla.