Babje poletje

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 18. oktober 2017 / 14:11  

Moj najljubši letni čas je jesen. Takšna, kot je zdaj, topla in suha. Baje so jo vremenoslovci poimenovali babje poletje.

Najbolj so mi všeč barve. Morda zato, ker je paleta odtenkov največja, ali zato, ker sem rdečelaska in se v tem času kar zlijem z gozdom. Spomladi je gozd rumeno-zelen, poleti zelen, jeseni pa je paleta barv večja. Kostanjevi listi so rjavi, javorjevi rdeči, hrastovi zemeljsko rjavi, bukev je nekje še zelena, pa že rjavi in se temni. Listje šelesti. Ko stopim v gozd, je ponekod kot drevored, spodaj posuto listje, kot bi potresali cvetje pred procesijo, le da je to namenjeno meni. Debla in veje dreves vedno bolj pokončno segajo k nebu, vmes so vitke in elegantne breze, ki odtenke oranžnih, rumenih, oker, rdečih in rjavih malce umilijo. Trava je intenzivno zelena. Celo balkonsko cvetje je močnejših barv. Poletna vročina take odtenke zabriše. Ko hodim nad kanjonom Kokre, opazujem reko. Stopam po mahu in čez in čez so posuti listi, ki poplesujejo v vetru. Konec avgusta smo imeli izobraževanje o alpskem svetu. Bosi smo hodili po kamnih, poraščenih z mahom. Čez in čez je bila slina polžev in smola kaparjev. Bilo je v Bohinju, tam pod nihalko na Vogel. Pol ure smo hodili bosi in morali smo biti tiho. Veliko je bilo tujcev, vsi z območja Alp in vsi so bili navdušeni. Ko stopam nad kanjonom naše Kokre, pogledujem proti Možjanci, Grintavcu, Kočni in Kalškemu grebenu. Skalovje se v sivini bohoti v nebu, gozd pa se v barvah poslavlja od svoje listne krošnje. Še malo, pa bodo veje gole. Če se peljem s kolesom skozi gozd, kdaj kar ustavim in hodim čez listje. Kot da bi šumelo drugače ali kot da je trenutna svetloba drugačna. In ta trenutek bi rada doživela peš, na nogah, ne s kolesom. S kolesom se v trenutku konča. Ko se zjutraj vozim v službo mimo travnikov in gledam na zahodu Triglav, se tam za Krvavcem sonce ravno dviguje. Kdaj kar ustavim in za trenutek gledam. Potem vidim jutranje pohodnike, ki hodijo tod mimo vsak dan v vsakem vremenu ob enaki uri. Tudi ti se ustavijo in eden fotografira. Ali sem čudakinja, ker me pravzaprav tako navdušijo stvari, ki so od nekdaj, nanje nimamo vpliva, sonce gre gor in gre dol, listje odpada, jesen je tukaj, sonce se niža in sence se daljšajo. Kaj je tukaj tako posebnega? Nič ali pa je to vse. Bogastvo, ki ga imamo pred nosom. Nič ne stane in nikamor ni treba potovati.

Komaj čakam, da pridem iz službe in potem takoj ven. Sredi gozda se zazrem v bukev, ki je spodaj še zelena, v sredini oker, proti vrhu in ob koncih vej pa že rjavi in listi odpadajo. Pogledaš gor in ves ta preplet je ujet v modrino neba. Potem tipam deblo jelke, ki je gladko, in deblo smreke, ki je bolj hrapavo. Nekateri drevesa objemajo, pravijo, da čutijo energijo. Moč, ki jo imajo korenine. Radovednost, po kateri sežejo veje, ko segajo k nebu, ali spontanost, ki jo premorejo listi. Zrastejo in odpadejo. Da bi bila jesen še dolgo tako lepa.