Za vas beležimo čas že sedemdeset let

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Gorenjska / torek, 17. oktober 2017 / 08:20  

Sedemdeset let rednega izhajanja časopisa Gorenjski glas pomeni na tisoče strani novic in zgodb, ki so zaznamovale čas Gorenjcev. Najboljša zgodovina so stari časopisi, pravi Ivan Sivec, prihodnost pa zagotavlja, kot dodaja Marija Volčjak, dobra in resna vsebina Gorenjskega glasa tako v časopisni kot elektronski obliki. Jubileju v čast smo nazdravili v gostišču Avsenik.

Begunje – V 117-letni tradiciji časnikarstva na Gorenjskem pripada sedemdeset­letnemu Gorenjskemu glasu prvo mesto in težko je verjeti, da bi ga še kdo prehitel, saj časopisi danes spadamo med klasične medije. Prva številka je izšla oktobra 1947 z imenom Naše delo, po letu dni, prav tako oktobra, se je časopis preimenoval v Gorenjski glas. Za dan izida je bil tedaj izbran četrtek. Torej niti ni naključje, da smo jubilantu nazdravili oktobra, in to prav na četrtek. Župane, poslovne partnerje, nekdanje sodelavce, prijatelje smo sedanji sodelavci povabili v gostišče Avsenik v Begunje, kar tudi ni naključje, saj nas z družino Avsenik povezuje dolgoletno prijateljstvo, stkano v glasbi in zapisano v novinarski besedi.

Odgovorna urednica in direktorica Gorenjskega glasa Marija Volčjak je posebno priznanje podelila Cvetu Zaplotniku, ki je pri Gorenjskem glasu zaposlen že 36 let. Njegovo novinarsko in uredniško delo je zelo obsežno. Vedno znova se izkaže kot zelo dober urednik, ki mu niso blizu napihnjene zgodbe, temveč spodbuja objektivnost, kakovost in dialog.

In lahko si predstavljate, koliko dogodivščin in anekdot se je v teh desetletjih pripetilo novinarjem in drugim sodelavcem Gorenjskega glasa pri delu, na terenu, pri pisanju ...

Poglobljen vpogled v tako bogato zgodovino Gorenjskega glasa lahko ponudi samo obsežnejše delo. Časopisni članek pa ima odmerjeno dolžino in naj ne izpade površno, če le na kratko po­vzamemo, da so časopis zaznamovala tri obdobja. Čas socializma, nato leta odpiranja časopisa demokratičnim spremembam v družbi, ko mu je urednikovala legendarna, žal že pokojna Leopoldina Bogataj; tedaj so pri Gorenjskem glasu izšle prve štiri številke časopisa Demokracija, Washington Post je zapisal, da je izšel prvi neodvisni časopis za železno zaveso. Sodelavec Glasovih Odprtih strani je bil tudi diplomat Ignac Golob z Bleda, ki je z akreditacijo Gorenjskega glasa v palači OZN lobiral za samostojno Slovenijo.

V novejši zgodovini ima pomembno vlogo pri ohranjanju in razvoju časopisa odgovorna urednica in direktorica Gorenjskega glasa Marija Volčjak, ki je v trdih letih kapitalizma z veliko poguma, odločnostjo, vizijo in podporo sodelavcev Gorenjski glas leta 2013 povedla v lastniško in finančno osamosvojitev. Glasova osamosvojitev je tesno povezana z Domelovo, ki je ta korak storil že pred nami. Zaposleni smo z Domelovo pomočjo odkupili večinski delež in si pridobili lastninsko pravico. »S tem pa se je začela nova zgodba, ki jo na temeljih lastne odgovornosti uspešno pišejo na Gorenjskem glasu. Skrb za nižanje stroškov, za povečevanje edicij, novih vsebin časopisa, kreiranje dogodkov, iskanje novih rešitev z uvajanjem novih tehnologij, hitrejše in obširnejše poročanje vplivajo na uspešno poslovanje družbe kakor tudi na zveste bralce, ki kljub množičnemu pojavljanju elektronskih medijev ostajajo zvesti Gorenjskemu glasu,« je povedal Štefan Bertoncelj, danes upokojenec, leta 2013 pa direktor Domel Holdinga.

Lokalna novica ostaja kraljica

Digitalna revolucija na pohodu je bila za tisk še najbolj podobna potresu osme stopnje po Mercalliju, kot je ponazorila Marija Volčjak: »Še pred dobrim desetletjem so naši medijski strokovnjaki napovedovali, da bodo najprej propadli lokalni mediji. Vsaj za Gorenjsko lahko rečem, da se to na področju tiska ni zgodilo in da smo se pred trinajstimi leti pravilno odločili, ko nismo prešli na dnevno izhajanje časopisa, temveč smo se obrnili navzdol in postavili mrežo lokalnega tiska pod geslom Lokalna novica je kraljica, ki ga danes sestavlja 24 prilog v revijalni in časopisni obliki. Vse odlikuje profesionalno delo, ankete kažejo, da ljudje lokalne časopise in revije radi berejo.«

Gorenjski glas danes izhaja dvakrat na teden – ob torkih in petkih – v nakladi 17 tisoč izvodov. Uredništvo in uprava sta se pogosto selila po Kranju, od leta 2007 domujemo na Bleiweisovi ce­sti 4. Panorama, ki je kot stalna priloga Gorenjskega glasa začela izhajati v šestdesetih letih, predstavlja začetek izdajanja različnih vsebinskih prilog. Otrok Gorenjskega glasa je tudi priloga za kulturna vprašanja Snovanja – z vmesnim deset­letnim premorom jih snujemo že petdeset let. Omenimo še Glasove preje – naslednja bo posvečena prav Glasovi 70-letnici, pa novinarske in glasbene večere, Hišo kulture, izlete za naročnike ...

Me prav zanima, kako Glas berejo župani

»Ali župani najprej prelistajo novice iz svoje občine ali jih bolj zanima, kaj počnejo njihovi kolegi?« Takole se je vedno odlična voditeljica Monika Tavčar poigrala z besedami in na oder povabila župana gorenjske prestolnice, kjer domuje Gorenjski glas, jeseniškega župana, kjer so pred enajstimi leti začele izhajati Jeseniške novice, prva časopisna priloga Gorenjskega glasa, in pa župana Linhartovega mesta. »Naredili smo anketo med občani in Gorenjski glas se je pokazal kot časopis, v katerem največ ljudi išče lokalne novice, novice o delu občine in ima tudi večji doseg kot marsikateri nacionalni časopis na tem področju,« je povedal kranjski župan Boštjan Trilar, ki v časopisu išče tudi znane obraze, med njimi svojega (smeh). Verodostojnost se mu zdi pomembna odlika jubilanta, in če na občini česa ne vedo, to zagotovo ve novinarka Vilma Stanovnik, zadolžena za poročanje iz kranjske občine in za Kranjske novice. Kranjski župan je Glasovo direktorico presenetil z darilom neprecenljive vrednosti – izvodom prve številke časnika Gorenjski glas, Naše delo iz oktobra 1947.

Tudi jeseniški župan Tomaž Tom Mencinger je mnenja, da je obveščenost pravilna, pravočasna in korektna in da je dogajanje v naši prelepi Gorenjski lepo povzeto. Ciril Globočnik, župan občine Radovljica, pa: »Pridete na teren in pišete res tisto, kar ljudi zanima. Deželne novice, ki pridejo v vsako gospodinjstvo v radov­ljiški občini, izhajajo deset let, srečno roko smo imeli pri izbiri urednice Marjane Ahačič.«

Najboljša zgodovina so stari časopisi

Z Avseniki in Gorenjskim glasom se prepleta še eno ime: Ivan Sivec je svojo pisateljsko, novinarsko, esejistično pot z objavljanjem etnoloških zgodb pred 52 leti začel prav pri Gorenjskem glasu. Novinar Andrej Triler mu je takrat rekel: »Ti kar piši, piši, piši.« In je Ivan dobil krila. Kmalu je nastala prva povest in danes ima napisanih 144 knjig. Ivan Sivec je prepričan tudi o tem, da so najboljša zgodovina stari časopisi: »Zgodovinarji pišejo bolj ali manj z osebnega stališča, tisto, kar je v časopisu, je pa trenutno napisano in je najboljši dokument časa.« Tako kot je zastavljeno z lokalnimi novicami, Sivec meni, da bo Gorenjski glas živel še dolgo časa. Direktorica Volčjakova je sicer rekla, da bo, če ne drugače, čez trideset let ob Glasovi stotici poročala v Nebesnih novicah, Sivec pa dodal, da bo bolje, če bosta oba ostala kar pri zemeljskih.

V Gorenjskem glasu pišemo tudi o temah iz avstrijske Koroške, skupen je dvojezični projekt Sosed/Nachbar. »Gorenjski glas ima širšo perspektivo kot samo lokalno, ta sega čez mejo. Tista oseba, ki to pooseblja, je novinar Jože Košnjek, ki po­zna več prireditev na avstrijskem Koroškem kot jaz. Kar je odlika za direktorico, da ve, kakšne ljudi mora izbirati in koga kam poslati. Tako zagnanih sodelavcev, ki so na terenu iz prepričanja, ljubezni, in ne po naročilu, ne najdeš kar tako. Za nas, koroške Slovence, je to seveda zelo pomembno, ker živimo onstran Karavank v nemško govorečem prostoru, in zelo smo veseli, da imamo Jožeta in prijatelje tudi na gorenjski strani,« je poudaril direktor Mohorjeve družbe v Celovcu dr. Karl Hren. Rubrika Slovenci v zamejstvu je stara več kot deset let, v petkovem Gorenjskem glasu je izpod Jožetovega peresa izšlo že njeno 581. nadaljevanje.

Člankov pa roboti le ne znajo narediti

Kako dolgo bomo še brali časopise? Marija Volčjak je prepričana, da je v poplavi slabih in lažnih novic (z besedami spretni Boštjan Gorenc - Pižama bi dejal veliko pofla, premalo žmohta) za Gorenjski glas najbolj pomembna dobra, resna vsebina in da je za resnim novinarstvom veliko dela, znanja, izkušenj, dobre presoje, natančnosti, preverjanja podatkov ... Digitalni svet je dodal še vsestransko tehnično usposob­ljenost. A člankov roboti le ne znajo narediti in Volčjakova je prepričana, da bo še dolgo tako – tako v tiskani kot v elek­tronski obliki.

Dogodivščine, ki jim ni para

... in pri delu, na terenu, pri pisanju se jih je nabralo veliko. Zgodbe krožijo samo po hodnikih naše medijske hiše. Ker so novinarji pogo­sto odhajali iz uredništva, ne da bi povedali, kam gredo, je urednik uvedel knjigo, v katero je bilo treba napisati vsak odhod. Pa se je zgodilo tole. Prvi je zapisal: Grem na občino. Drugi: Sem v knjižnici. Tretji pa: Tudi jaz grem v gostilno … No, tokrat nam ni bilo treba zapisati, kje smo, saj smo bili vsi pri Avseniku.