Posebnost Katalonije

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 13. oktober 2017 / 19:37  

Pogoste so primerjave med Slovenijo 1991 in Katalonijo 2017. A so v osnovi zgrešene. Slovenska in katalonska pot v neodvisnost se močno razlikujeta. O tem priča tudi Simona Škrabec, ki že od 1992 živi v Barceloni …

Gibanje iz ljudstva

Simona Škrabec (rojena v Ljubljani, 1968) je prevajalka. Čeprav je sama književnica, brž pove, da kulturniki v katalonskem gibanju za neodvisnost nimajo tako velike vloge, kot so jo imeli v slovenskem. Posebnost katalonske poti v zadnjih letih pa razloži, kakor sledi. »Mislim, da je res treba razumeti to gibanje v zadnjih sedmih letih kot nekaj, kar se ni začelo od zgoraj, pri političnih in intelektualnih elitah, ampak med ljudmi. Iz civilne družbe so izšli pritiski na špansko vlado v zvezi z nerazrešenimi vprašanji. In zaradi tega je tudi vloga posebej literatov veliko bolj omejena, kot bi smeli pričakovati na neki začetni ravni boja za samostojnost, kjer gre za ozaveščanje ljudi, za ustvarjanje kulture, grajenje narodne identitete. Treba se je zavedati, da je katalonska narodna identiteta kot taka popolnoma zgrajena. To je dežela, ki je popolnoma zgrajena in ki ne potrebuje pesnikov, ki bi jo šele definirali. In tudi v političnem pogledu je Katalonija zelo dobro organizirana. To je parlamentarna demokracija z različnimi političnimi opcijami. Gre za zelo zapleten sistem, zaradi katerega te kulturne sile ne morejo delovati s takšnim vplivom, kot je bilo to v našem primeru.« Katalonsko gibanje torej ne temelji v deklaracijah intelektualne elite, ampak izhaja dobesedno iz ljudstva. »Manifestov je bilo toliko, da se jih ne da povzeti. Ampak veste, Katalonci pravijo: imaš dva Katalonca in imaš klub. Saj jih vidite, vsak dan so na cesti. Če potrebuješ dva milijona ljudi na cestah, jih dobiš. Skratka teh manifestov, izjav, debat, javnih miz je bilo ogromno. Ogromno je ljudi, ki zares verjamejo v to, da je treba nekaj spremeniti, ki se res angažirajo v oblikovanju idej, kako naj bi ta nova država ali družba – tu je tudi zanimiva meja – delovala. Seveda so bili nekateri manifesti bolj vplivni, drugi manj. Vendar pa je pomembno, za kaj gre pri tej obnovi, za katero si katalonsko nacionalno gibanje prizadeva. Bistvena je zahteva, da bi lahko ljudje neposredno vplivali na politiko, na odločitve vlade, da bi bila ta povezava med politiko in civilno družbo neposredna. To pa pomeni, da ne samo umetnost, ampak da se vsak navaden človek čuti poklicanega za to, da izrazi mnenje. In res so organizirali kanale, ki so to omogočili. 'Asemblea nacional catalana' ima mrežo razpredeno do zadnje vasice po vsej deželi in tako omogoča, da se lahko glasovi ljudi in skupin slišijo. Zato se mi to ne zdi primerljivo z našim položajem, saj smo v slovenskem primeru izšli iz enopartijskega sistema, ki ni spodbujal te posameznikove vloge v političnem sistemu, in so si potem morali pisatelji nekako oprtati ta koš, da bodo oni ta glas ljudstva, ampak tu pa ta glas ljudstva ni več potreben. Pisatelji so danes bolj glas vesti in opozarjajo na vse tisto, na kar ljudje v svojem navdušenju tudi pozabljajo, in tu imamo nekaj izjemnih primerov …«

Zrela in odprta družba

»Kar je značilno za celoten proces, je to, da je Katalonija zrela kot družba; da ne potrebuje neke nacionalne definiranosti v smislu izključevanja drugih: mi smo taki, če ti nisi tak, pa pojdi drugam. Katalonija je izjemno vključujoča družba v najbolj političnem smislu, kot si ga lahko predstavljamo. In tu je imela povojna katalonska književnost izjemno vlogo, ker se zelo zgodaj pojavijo zgodbe imigrantov. Veste, po državljanski vojni je bila Katalonija najbolj gospodarsko stabilen in najbolj demokratičen prostor v frankistični Španiji in zato se je ogromno ljudi iz južne Španije, iz Estremadure, Andaluzije in nekaterih drugih pokrajin naselilo v okolici Barcelone. To so bili ljudje brez vsake ekonomske moči in nastale so prave favele: ljudje živijo na plažah, v barakah po deset let ali pa še več in milijone teh ljudi je Katalonija posrkala vase in jih spremenila v državljane, ki danes verjamejo v to, kar so skupaj zgradili. In ta zgodba je tudi povedana v književnosti. Če torej obstaja katalonski nacionalni program, je to program o tem, kako je treba verjeti v nekoga, ki je od tebe drugačen, ki ti lahko nekaj prinese, te bogati. Skratka, glede tega je katalonski nacionalizem zelo drugačen od tega, kar smo vajeni v Srednji Evropi.« Tako naša književnica. Njene razlage so prav dragocene, prihodnosti pa si ne upa napovedovati. Odprte so vse možnosti, tudi hude … (Vir: Polona Balantič, MMC RTV SLO)

Potovanje važnejše od poti

»Življenje ni cesta niti cilj, ampak potovanje.« Avtor tega stavka je sloviti katalonski pisatelj Jaume Cabré (1947). In zna biti, da bo katalonsko potovanje v samostojnost še dolgo …