V svetu golih pianistov

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 12. oktober 2017 / 12:47  

Na Loškem odru smo si ogledali črno komedijo Matjaža Zupančiča Goli pianist ali Mala nočna muzika.

Škofja Loka – Komedija absurda je vsekakor zahteven gledališki žanr za ljubiteljske odre in bržkone tudi publiko. Izbor Zupančičeve igre Goli pianist ali Mala nočna muzika, na Loški oder jo je z odlično igralsko ekipo postavil Milan Golob, zato lahko štejemo za pogumno odločitev. Zgodba je univerzalna, saj se z dogajanjem v njej lahko srečamo kjerkoli. Pianist Adamovič (igra ga odlični Matej Čujovič) se kmalu po vselitvi v novo stanovanje sreča s hišno skupnostjo posameznikov, ki vedo, kaj je »prav« in kako bi moral novi sosed živeti. Preden se ta, prijazno zmeden in kot umetnik sploh nekoliko izven običajne realnosti, tega zave, je že v njihovih ''krempljih'', od koder pa poti nazaj ni več. Psihično nasilje sostanovalcev se vedno bolj stopnjuje. Sosedje kar tako hodijo v njegovo stanovanje, hišnik s pomočnikom z izgovorom popravljanja vodovodne cevi, spet druga soseda se ponuja z jabolčnim zavitkom, nakar ga obišče še posesivno sorodstvo z dežele. Najbolj vztrajna je ločenka Zinka (Petra Krančan), ki pianista zapelje tudi v intimno razmerje. Konec je neizbežen, skok z visokega nadstropja skozi okno, kar je očitno iz podobnih razlogov storil tudi prejšnji stanovalec, ampak tokrat nekoliko drugače.

Vizualna podoba predstave in kostumi, delo slikarke Tine Dobrajc, je besedilu pisano na kožo, pianino ni le glasbenikov instrument, je tudi vstopna točka za številne vsiljivce v pianistovo zasebnost, podobno je z omaro, za katero se zdi, da je od nekdaj tam. Posebno vlogo ima osvetlitev, zanjo skrbi Jure Florjančič, saj se izza na prvi pogled prijaznih vsiljivcev v kritičnih trenutkih raztezajo njihove zlovešče sence. Igralski ansambel je izjemen. Od uvodne scene prijateljic Zinke in Jolande do končne sekvence, ko se na odru pojavi celoten desetčlanski ansambel. Za vsakega od igralcev se zdi, kot da je dramatik prav zanj pisal vlogo, tako dobro se vživijo v igro. Če je Matej Čujovič izrezani goli pianist, je Petra Krančan ravno prav vsiljiva ločenka, odlična hišnika Škodlarič (Jan Bertoncelj) in Vrhovrc (Gašper Murn) sta kot znameniti tandem »a je to« in vselej nasmejeta publiko. Malomeščansko pristna sta Jolanda (Mojca Oblak) in njen z možgani vseskozi v Frankfurtu mož Edi (Bojan Trampuš), le kdo si ne bi želel zavitka gospe Minke (Alenka Okorn), pika na i je trio sorodnikov z dežele sestra (Juša Berce) in teta (Irena Kožuh) ter njen mož (Matjaž Eržen).

V uro in pol dolgi igri niti trenutek nimamo želje po pogledu na uro, sekvence na odru se menjajo hitro, igralci so jasni v sicer zelo zgoščenem besedilu, pri čemer je zelo pomembno, da je režiser Milan Golob, čeprav gre za komedijo absurda, v predstavi znal poudariti dobršno mero humorja, ki gledalcem vseskozi lajša občutke nelagodja, ko nam igra postavlja ogledalo.