Magda

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 17. september 2017 / 08:29  

Oče, ki to je in ni

''Gradovi iz sanj so se začeli rušiti tedaj, ko je dobil šef o mojem nemogočem obnašanju anonimko. Ena od kolegic, lahko jih je bilo tudi več, mu je napisala, da je sobivanje z menoj postalo nevzdržno in zelo moteče. Njegova neprijetna vprašanja na štiri oči, če je to, kar piše, res, so me s takšno silovitostjo pritisnila ob zid, da sem za trenutek izgubila zavest. Od šoka me je v prsih začelo dušiti – tudi dihati nisem več mogla,'' pripoveduje Magda.

''Po razgovoru sem šla domov, ker mi srce ni dalo, da bi se iz oči v oči soočila z izdajalkami. Vedele so, da sem preživljala težko obdobje: izgubila sem mamo, s partnerjem sva imela zaradi njegovih iger na srečo nenehne prepire. Namesto da bi mi pomagale, so mi zarile nož v hrbet. Počutila sem se čisto na tleh. Sploh pa sem že kar nekaj časa opažala, da se z menoj nekaj dogaja. V sebi sem čutila takšen bes, da sem ga komaj krotila. Predstavljate si, da vam odpove pralni stroj, pa veste, da imate na računu kar nekaj zaloge, a ko pridete na bančno okence vam uslužbenka pove, da ste celo prekoračili limit, ki ga bo treba nemudoma pokriti, če ne, sledijo sankcije. To so bili trenutki, ko bi partnerja lahko porinila s strehe in mirno gledala, kako bi se raztreščil na tleh.

Tašča mi je govorila, da preveč kompliciram. Lahko njej, denarja ima kot pečka in kot po navadi je pokrivala sinove dolgove, namesto da bi ga brcnila v rit. Meni pa je v šali pogosto namignila, da sem naporna, ker da ne razumem moških poslov.

Že od otroštva naprej sem bila zelo samorastniška. Vedno sem hrepenela po mamini pozornosti, ki je nisem dobila, ker je imela sama s seboj težave. Trpela je za bolestno ljubosumnostjo. Ko bi vi vedeli, kaj vse se je pri nas dogajalo! Oče je bil zdravnik in logično je bilo, da je bil nenehno obkrožen z ženskami. One so bile lepe in mlade, mama malo starejša od očeta, debelušna, nenehno čemerna, slabe volje. Logično, da se je oče v službi veliko smejal, doma pa je komaj čakal, da izgine v svojo delovno sobo. Mama mu je znala najedati! S sestro sva ga pogosto občudovali, ko jo je miril, namesto da bi ji rekel dve, tri krepke. Najhuje je bilo, ko ga je mama lovila po lokalih, okoli bolnišnice, ko je vohunila za njim preko svojih prijateljic. Ovohavala mu je spodnje perilo, včasih, ko sem že odrasla, ga je prinesla v kontrolo tudi meni, a sem jo odslovila. Sestra se je prav zaradi nje odselila od doma in se zelo poredko vračala. Tudi jaz sem zbežala, a z dežja pod kap. Bojan, moj mož, je bil zlata dušica, nosil me je po rokah, ko sva še hodila. Seveda se mi ni niti sanjalo, da mu vse, kar se je nudilo mojim očem, financira mama, ki je bila tudi zelo pomembna gospa. A se je kruta resnica razkrila šele v zakonu, ko Bojanu niso več zadoščali le mamini prihranki, malodane vsak dan je okradel tudi mene.

Vse to, kar se je leta nabiralo v meni, je, žal, prej ali slej moralo planiti na dan. Priznam – bili so dnevi, ko bi tudi sodelavke najraje utopila v žlici vode. Pri tridesetih sem se zavestno odločila, da ne bom imela otrok, pa ne zato, ker jih ne bi marala, temveč zato, ker sem se bala odgovornosti. Kaj če bi se meni kaj zgodilo, kdo bi jih vzgajal? Mož? Ni govora. Tašča? Bog varuj nesrečo.

Potem pa sem bila kar naenkrat stara 42 let. Moja kariera je bila zavidanja vredna, a kaj ko je bilo zasebno življenje v razsulu. Nekega jutra sem se prebudila malo pred četrto uro. Tlačila me je nočna mora, bila sem potna, dehidrirana, zmešana, saj sploh nisem vedela, kaj se z menoj dogaja. Moža kot običajno ni bilo ob meni, saj je tudi tisto noč igral poker na internetu. Glas v glavi mi je govoril, da sem zguba, da si uničujem življenje, da me bo pobralo, če ne bom naredila nekaj zase. Začela sem razmišljati, da imam pravzaprav vse, kar si lahko ženska v mojem položaju zaželi: od hiše, moža, ki ga ji zavidajo prijateljice, očeta z odličnimi zvezami in poznanstvi, taščo, ki ima v denarnici zmeraj dovolj denarja, če ga slučajno zmanjka. V meni pa je bilo nakopičenega toliko nezadovoljstva, da me je hotelo razgnati. Za menoj je bilo že nešteto noči, ko sem bila v postelji sama. Tudi čez dan je bil mož, ki je delal doma, praktično neuporaben. Živel je v svojem svetu, jaz pa v svojem. V tistem trenutku sem si tako zelo zaželela otroka, da vam tega ne morem povedati. Hrepenenje po majhnem bitju, ki bi zapolnilo praznino, ki je zevala v meni, je bilo tako močno, da sem začela bruhati. Ko sem prišla k sebi, sem kljub nečloveški uri poklicala sestro. Samo ona je vedela, o čem govorim. Nihče drug. Imela je dvojčka, ki sta se ji kot nezemeljski čudež zgodila po več kot desetih letih zdravljenja. Malo pred šesto uro zjutraj je prišla pome in me odpeljala k sebi. Ni hujšega trenutka, kot je tisti, ko ti življenje nastavi lastno ogledalo! V moji situaciji, ko te ima okolje, v katerem živiš, za ''znano osebo'' oziroma za nekoga, ki mu nič ne manjka, je težko narediti odločilni korak. Potem ko sva se s sestro pogovorili, se mi je zdelo, da morda pa ni tako hudo, kot se mi je zdelo, in sem že začela kolebati. Na srečo je sestra vztrajala, saj se ji je zato, kaj bodo rekli ljudje, fučkalo, kar pomnim.

Bilo je kruto, žalostno, a resnično, da mož sploh ni opazil, da odhajam. Sedel je pred računalnikom in se delal, da ''dela'', čeprav sva oba vedela, da pred menoj skriva, da spet igra katero od igric na srečo, ki jih je na internetu vse polno. Najtežji je bil pogovor s taščo. Ženska, ki je vse svoje upe polagala na sina, ki jo je že milijonkrat izneveril, se mi je smilila. Vse mu je nudila, od tega, da mu je kupila hišo, ga financirala, pred drugimi ljudmi skrivala njegove zasvojenosti, on pa jo je nenehno puščal na cedilu. Ko ni bilo to dovolj, sem prišla po slovo še jaz. A je bila dama, takšna, kot jih danes ni več, in je vsaj na videz mirno prenesla usodne besede o ločitvi. Objela me je in me pospremila z besedami, naj ne pozabim nanjo.

Sestra mi je našla garsonjero – jaz nisem bila sposobna, da bi šla v akcijo. Na srečo osamljenosti nisem čutila. Bilo je tihotno, enako kot skoraj dvajset let pred tem.

Minilo je leto, morda še nekaj več, ko mi sestra predstavi nekega moškega. Bil mi je zelo podoben. Tudi on je bil poslovno uspešen, ni pa se hotel vezati. Pristal pa je, da mi naredi otroka, a če podpišem, da ne bo imel nobenih obveznosti.

Potem je prihajal malo več kot dva meseca, preden se je njegovo seme prijelo. Ko sem mu povedala, da sem noseča, se mi je zahvalil za lepe trenutke – in to je bilo to. Zaradi starosti sem morala dati skozi več zoprnih preiskav, a je bilo na koncu vse tako, kot je moralo biti.

Letos (2017) spomladi se je rodila Tinkara. To je bil moj najsrečnejši dan v življenju. Šele takrat, ko sem jo držala v naročju, sem razumela sestro, ki mi je pred tem ves čas govorila, da ob otroku postanejo vse druge stvari v življenju čisto nepomembne. Sedaj sem na porodniškem dopustu in zelo uživam. Ko gre otroček spat, sedim ob posteljici in jo gledam. V tem materinskem poslanstvu nisem sama. V Sloveniji nas je že veliko žensk, ki smo se zavestno odločile za otroka – a brez moškega, ki bi mu igral očeta. Z dvema se občasno srečujem in vidim, da tudi njima ni nič hudega.''

Konec