Korak ni izhod v sili, pomeni pomoč

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 17. september 2017 / 19:10  

Kranjski Center Korak za osebe s pridobljeno možgansko poškodbo obeležuje petnajstletnico. Direktorica Mateja Korošec je vesela tega, da so z lokalnim okoljem vzpostavili kakovostne vezi, da se čutijo sprejeti. Žal imajo dolgo listo čakajočih na sprejem, čeprav je ravno pravočasna rehabilitacija najpomembnejša. Tu so nemočni, o širjenju koncesije odloča država.

Na katere dosežke ste najbolj ponosni v teh letih?

»Zelo pomemben mejnik je bila selitev v nove prostore v Dijaški in študentski dom v Kranju. Ponosni smo na res veliko število oskrbnih dni v vseh teh letih, na izreden strokovni napredek, sodelovanje s tujino, predvsem sem pa vesela tega, da smo z lokalnim okoljem vzpostavili ogromno socialnih interakcij, kakovostnih vezi in umestili našo populacijo v prostor, kjer se čutijo sprejeti. Če so prej ljudje s pridobljeno možgansko poškodbo imeli občutek, da bodo morali v neki zavod, center, danes Korak doživljajo kot pomoč in prostor sodelovanja. Na tem smo veliko delali. Individualno, intimno pa ima vsak uporabnik zase svojo zgodbo o tem, kako mu je Korak prispeval h kakovosti življenja, to pa je tisto neizmerno dragoceno za vsakega posebej.«

Katere so najpogostejše pridobljene možganske poškodbe in kako poteka rehabilitacija pri vas?

»Največkrat so te poškodbe posledica prometnih nesreč, travmatske poškodbe v večjem delu, tudi anevrizme, tumorji, na Gorenjskem je zelo veliko možganske kapi. Govorimo o dolgotrajni rehabilitaciji, potem ko je osnovna medicinska rehabilitacija zaključena, ko se posameznik vrne v domače okolje in se še vedno da ogromno narediti, napredovati. To je zlati čas. Pravilna pot bi morala biti bolnišnica, rehabilitacija v URI Soča, v domačem/lokalnem okolju pa medicinska rehabilitacija s fizioterapijo in delovno terapijo, še posebej pomembno pa je, da se temu priključi psiho-socialna rehabilitacija. Oseba s pridobljeno poškodbo možganov se mora na novo naučiti mnogo stvari, postavljati nove cilje, sprejeti novo življenje, tudi drugačne socialne vloge, to pa je izredno težko. Zelo pomembna je pravočasna vključitev v center, kot je Korak, ker to pomeni napredek v rehabilitaciji, saj domače okolje praviloma nima ustreznega strokovnega znanja. Ne nazadnje se cela družina sooča s stisko in v zdravstvu ne rečejo zaman: ena diagnoza, štirje pacienti.« Center Korak ima podeljeno koncesijo s strani države. Vključenih imate 32 uporabnikov, na listi čakajočih jih je kar 34. Kako to?

»V resnici imamo koncesijo samo za 25 mest. V zadnjih letih poskušamo stisko reševati tako, da niso vsi uporabniki pri nas petkrat na teden, ampak je nekdo tri, nekdo dva dni, zato da lahko več ljudem nudimo pomoč. Zadnji javni razpis za širitev koncesije je bil leta 2009. Država je tedaj uvedla varčevalne ukrepe, sredstev ni bilo in praktično se to še vedno odlaga iz leta v leto. S pristojnim ministrstvom zadnje čase sicer bolje sodelujemo, nas poslušajo, ni pa še prišlo do novega javnega razpisa za širitev koncesije, na katerega bi lahko kandidirali. Že dalj časa obljubljajo, od februarja govorijo, da razpis bo, meseci pa tečejo. Iz vidika države se vsak vloženi evro v proces rehabilitacije povrne šestkrat, kot so izračunali Američani. Dejansko nas ljudje kličejo vsak teden, ali je že kaj novega ... Pokrivamo celo Gorenjsko, ljudem poskušamo po telefonu svetovati, ampak oni potrebujejo storitev za svojca. Vsak od čakajočih na listi ima zadaj svojo zgodbo, družino. Resnica je takšna: Korak je ena od tistih izbir, ki si je nihče v življenju ne želi vnaprej. Potrka na vrata zato, ker potrebuje storitev, ne ker bi si jo želel.«

Širitev koncesije pomeni tudi prostorsko širitev, to pa bi morali finančno zagotoviti sami.

»Za razliko od javnih zavodov koncesija ne vključuje proračunskih sredstev za ureditev prostorov. Z lokacijo smo zelo zadovoljni, v okolici so šole, univerza in dejansko sobivamo v neko boljšo kvaliteto za vse. Ene slabe izkušnje nimamo s sosedi – dijaki in študenti. Imamo tudi možnost prostorske širitve na tej lokaciji, bo pa potrebnih kar nekaj posegov. Spet bomo zbirali sredstva z donacijami, obrnila sem se tudi na kranjskega župana Boštjana Trilarja po pomoč. Zagotovil mi je, da bo poskušal poiskati podporo kakšnega večjega donatorja. Na kranjski občini so nam tudi sicer naklonjeni, poleg njih imamo že od vsega začetka podporo, tudi finančno, v Cerkljah, Preddvoru, Tržiču.«

Omenili ste donacije. Že tretje leto ste vključeni v akcijo Dobrodelni koledar. Kako poteka?

»V projekt smo letos vključeni Botrstvo v Sloveniji, Center Korak in Slovensko društvo hospic. Povabila sta nas Izidor in Nina Gašperlin. S koledarjem želimo ponuditi možnost, da podjetja z obdarovanjem poslovnih partnerjev pomagajo tudi tistim, ki živijo v hudih stiskah. Podjetja se sama odločijo, za katero od imenovanih organizacij želijo donirati, lahko izberejo tudi kakšno drugo. Mi imamo največ podpornikov iz Gorenjske. Naročila za koledar se že zbirajo, motivika 2018 pa bodo odlične fotografije narave Izidorja Gašperlina. Sredstva, ki jih bomo dobili z akcijo Dobrodelni koledar, bomo v Centru Korak namenili za ureditev in pripravo novih prostorov, seveda v upanju na širitev koncesije, s katero bi rešili stisko številnih čakajočih za sprejem.«

Pomembna Korakova dejavnost je poleg programa rehabilitacije tudi zaposlitveni center.

»Če greva po vrsti, prva v Koraku je rehabilitacijska enota, kamor so vključene osebe, pri katerih od poškodbe še ni minilo veliko časa, in tisti, ki potrebujejo več posebne podpore. V prvem nadstropju imamo delovno enoto. Tako že znotraj Koraka uporabniki napredujejo iz bolj zdravstvene v delovno terapijo. Nekateri so tako dobro napredovali, predvsem so to tisti, ki so k nam prišli dovolj zgodaj, direktno iz Soče, da so jim ostale določene delovne sposobnosti in se jim ni bilo treba upokojiti, niso pa dovolj sposobni, da bi se vrnili na trg delovne sile. Zato smo leta 2012 ustanovili zaposlitveni center preko evropskega projekta. Zaposlujemo devet oseb, ki imajo 30 do 70 odstotkov preostale delovne sposobnosti. V bistvu smo nadgradili zgodbo delovne enote, v zaposlitvenem centru delamo za dve veliki gospodarski družbi večinoma poslovna darila, nekaj malega tudi zeleni program. Podjetja so zainteresirana za sodelovanje, znajo predstaviti zgodbo družbeno odgovornega podjetja in uveljavljanja invalidskih kvot. Tukaj vidim še manevrski prostor sodelovanja z javnim sektorjem, npr. občinami, a za zdaj ni takega zanimanja, kot bi pričakovala. Pred kratkim sem se srečala z nemškimi kolegi, njihov zaposlitveni center je polno zaposlen z naročili iz javnega sektorja; občine, policije, urejanja stadiona. Prioritetno spodbujajo zaposlovanje ranljivih skupin, mi pa se moramo na trgu boriti, konkurirati. Obetajoče pa je naše sodelovanje s Fakulteto za organizacijske vede, začeli so nas povezovati v kampus Zlato polje, kjer vidim možnosti razvoja novih priložnosti in projektov tudi za Center Korak in Zaposlitveni center Korak.«

Korakovi prostovoljci so posebna dragocenost, kajne?

»... in prav tako društvo Klub en korak več in še tradicionalni bazar. Letos bo jubilejni, deseti, in sicer 21. novembra. To je tisto, o čemer sem govorila na začetku pogovora. V Kranju smo se po eni strani odprli družbi, po drugi je družba vstopila k nam. Vstopili so izjemni ljudje. In kolikor je ta naša »zgodba« težka in je neprestana bitka z denarjem in ministrstvi, smo s svojimi koraki iskali tudi drugačne načine. Prostovoljci prispevajo ogromen delež čisto resnih stvari. Eno je bazar z društvom Klub en korak več, drugo so prostovoljci v naši hiši, vsak od njih gre skozi interno usposabljanje. Družijo se z uporabniki, prevzemajo določene skupinske aktivnosti, pomagajo pri obravnavah ..., to je za uporabnike izjemen prispevek h kvaliteti in lahko rečem, da vsakič težko čakajo prostovoljce. V prostovoljcih imajo še kakšnega zaupnika več, imajo možnost ustvarjati in širiti socialno mrežo.«