Vojska in diplomacija

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 15. september 2017 / 13:22  

Danes mineva sedemdeset let od diplomatske potrditve vrnitve Primorske k matični domovini. »De facto« nam jo je že maja 1945 priborila partizanska vojska. »De iure« pa smo jo dobili za diplomatskim omizjem v Parizu …

Coni A in coni B

Zakaj praznujemo ravno 15. septembra? Mirovna pogodba z Italijo je bila podpisana že 10. februarja 1947 v Parizu. Italija je kapitulirala že septembra 1943, a formalno so sovražnosti med njo kot poraženko in zavezniki kot zmagovalci v drugi svetovni vojni prenehale šele 15. septembra 1947, ko je mirovna pogodba stopila v veljavo. Glavna določila te pogodbe so: odstop zahodne Slovenije, Istre južno od reke Mirne ter jadranskih otokov Jugoslaviji; odstop Dodekaneških otokov Grčiji; manjši popravki meje s Francijo; priznanje neodvisnosti in suverenosti Albanije; italijanski odstop od kolonij; preklic ugodnih trgovskih sporazumov s Kitajsko … Dodatno dopolnilo k pogodbi je zagotovil kulturno avtonomijo nemško govoreči manjšini na Južnem Tirolskem. / In kako je bilo na Primorskem v letih od 1945 do 1947? Po sto dneh zasedbe Trsta se je morala Titova vojska na pritisk zaveznikov umakniti iz njega. Rapalska meja je bila formalno še zmeraj v veljavi, območje, ki ga je Italija zasedla novembra 1918, pa je dobilo poseben status in začasno ime Julijska krajina. Razdeljena je bila na coni A in B. Cono A s Trstom so upravljali zavezniki, cona B pa je prišla pod jugoslovansko vojaško upravo. S pariško pogodbo je cono B dobila Jugoslavija. Dotedanja cona A – Trst s severno Istro – pa je razglašena za nevtralno državo, imenovano Svobodno tržaško ozemlje (STO). In to je bilo spet razdeljeno na coni A in B. Trst je bil v coni A STO, cona B STO pa je segala od Debelega rtiča do Mirne. STO je bilo leta 1954 s Spomenico o soglasju (t. i. londonskim sporazumom) razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z Osimskimi sporazumi, ki sta jih podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo. / Vse to je nekoliko zapleteno (dve coni A, dve coni B), a poznano. So pa še nekatera dejstva, ki pa so manj poznana, pozabljena ali zamolčana. Denimo: ko je bilo s Pariško mirovno pogodbo ustanovljeno STO, smo Slovenci dobili dostop na odprto morje, od reke Timave do reke Mirne. Uradna jezika v obeh conah STO sta bila slovenski in italijanski. V Coni B STO je bilo ustanovljeno lstrsko okrožje s sodiščem v Kopru, ki je segalo na jugu do reke Mirne. Sestavljala sta ga okraja Koper in Buje, občina Piran je obsegala tudi Kaštel in Savudrijo, skupaj 7973 hektarjev slovenskega ozemlja. Naslednje dejstvo te vrste: Londonski memorandum, podpisan 5. 10. 1954, vsebuje tudi posebni statut. Ta prepoveduje spremembe meje osnovnih administrativnih enot z namenom, da bi ogrožali etnično sestavo ustreznih enot. Londonski memorandum nam je Slovencem ponovno odvzel pomemben del ozemlja od Nabrežine do Debelega rtiča, vključno z mestom Trst (Cona A), ki je bilo priključeno Italiji. Cona B od Debelega rtiča do reke Mirne na jugu (pri Novigradu) je pripadla FLRJ oziroma Sloveniji. No, moralo bi biti tako, pa ni bilo, saj si je večji del cone B dejansko prilastila Hrvaška. Na tem prisvojenem ozemlju so Hrvati, v nasprotju z Londonskim memorandumom in Specialnim statutom, ogrozili ter popolnoma spremenili etnično sestavo administrativnih enot. Hrvati so torej že takrat kršili mednarodno pravo. »Od občine Piran so odtrgali k. o. Kaštel in k. o. Savudrija in obe priključili novi občini Buje. Lastnino občine Piran – ozemlje pri svetilniku na rtu Savudrija so torej dobesedno ukradli!« Tako trdijo na hervardi.com in zna biti, da je res. – Veselimo se torej vrnitve Primorske, obžalujemo pa izgubljeno možnost, da bi takrat dobili tudi Istro med Dragonjo in Mirno …

Svet je nevarnejši

V teku so veliki manevri ruske in beloruske vojske. Pred njimi je Jens Stoltenberg, prvi moža Nata, obiskal Estonijo in ocenil varnostni položaj v svetu, ki naj bi bil najnevarnejši v zadnjih 30 letih. »Spopadamo se z več istočasnimi izzivi. V Severni Koreji imamo kopičenje orožja za množično uničevanje, imamo teroriste, nestabilnost in vse odločnejšo Rusijo. Svet je nevarnejši …«

Smiselnost dela

Umrl je igralec Ljubiša Samardžić (1936–2017), legenda jugoslovanskega in srbskega filma. Svoj čas je povedal: »Zame delo ni obveza, niti priložnost (kot v Ameriki), niti navada (kot v Angliji), niti prekletstvo, kot je pri nas. Zame je delo volja, trajanje in smisel življenja. Že zdavnaj sem se naučil, da lahko le z delom premagaš odtekanje let, kajti na koncu nas vse čaka večna tema … Vsi moji načrti so nerealistični, a jih uresničujem.« Premisleka in posnemanja vredno!