»Tetka« ima že sto let

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. avgust 2017 / 11:18  

Cirila Jesihar iz Vikrč je spomladi dopolnila sto let. Je ena redkih žensk, ki so pred drugo svetovno vojno študirale na Univerzi v Ljubljani. Učila je francoščino, latinščino in ruščino in njeni dijaki jo še vedno radi obiščejo.

Prof. Cirila Jesihar se je rodila 2. aprila 1917 v Spodnjih Pirničah. Letošnjo pomlad je praznovala sto let. »To je bilo največje praznovanje v mojem življenju. Moja nečakinja Veronika je vse tako lepo pripravila. Vsa soseska, prijatelji in znanci so bili zraven, vse je bil ''v luftu''. To je bilo nekaj neverjetnega,« se letošnjega 2. aprila spominja prof. Cirila Jesihar, ki jo domači in tudi drugi kličejo kar »tetka«.

Svoje življenje je posvetila izobraževanju. Lastne družine si ni ustvarila, česar pa, pravi, ne pogreša, saj ima ob sebi drage domače, ki jo imajo radi in skrbijo zanjo. V domačem kraju v Pirničah je obiskovala le prve štiri razrede osnovne šole. Šolanje je nadaljevala najprej eno leto na Meščanski šoli v Ljubljani, nato pa na Poljanski gimnaziji, kjer je tudi maturirala. Vpisala se je na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Leta 1941 je zaključila študij francoščine – jezik in literatura, primerjalnega romanskega jezikoslovja in latinščine. V tistih časih je bila seveda ena redkih žensk, ki je nadaljevala študij na univerzi. V času šolanja je v Ljubljani tudi stanovala in po sili razmer je ostala še med drugo svetovno vojno. Še dobro se spomni okupirane Ljubljane, ko se je z domačimi lahko srečevala le ob žici v Dravljah, vsak na svoji strani. Dovolilnico za prehod meje je bilo težko dobiti. »Če sem želela še naprej stanovati v Domu visokošolk, sem morala biti študentka, zato sem se na Filozofki fakulteti vpisala še na študij italijanščine in ruščine, ki sem ga prav tako končala,« pove v prijetni senci pred hišo v Vikrčah, kamor se je preselila, ko se je znova vrnila v domače kraje. To je bilo, ko je začela učiti na Gimnaziji Škofja Loka, kar je bila njena druga zaposlitev po končani vojni. Najprej je poučevala v Logatcu, kjer je zaradi oddaljenosti v tistem času tudi živela. V Škofji Loki je bila zaposlena pet let, leta 1957 pa je nastopila službo na Gimnaziji Šentvid, kjer je poučevala francoščino, ruščino in latinščino. Ostala je vse do upokojitve in še precej let po upokojitvi je hodila poučevat latinščino. Spominja se krasnega kolektiva, ravnateljev in kolegov profesorjev. Tudi med dijaki je bila priljubljena in še vedno jo obiskujejo, tako tisti, ki jih je poučevala v Škofji Loki kot tisti iz Šentvida. Mnogi so se udeležili praznovanja njene stoletnice s krasnim programom v Kulturnem domu Pirniče.

Še nekje je bila kot ženska prej izjema kot pravilo. Leta 1960 je v prvo naredila vozniški izpit. Med dragocenimi spomini je tudi izobraževanje v Franciji. Že kot profesorica francoščine je bila še z dvema kolegoma v nekdanji Jugoslaviji izbrana izmed 45 kandidatov, ki so šli v Grenoble v Francijo na dodatno dvomesečno izpopolnjevanje. Tudi od tam ima lepe spomine, ki so še zelo živi.

Dneve sedaj preživlja v domačem okolju. »Rada sprejemam obiske, rešujem križanke, berem, gledam televizijo, predvsem poročila in Gorskega zdravnika, sem na tekočem z dogajanjem. Zelo rada tudi šivam na roke in rada vidim, če mi prinesejo kaj za »štopat«,« dobre volje pove prof. Cirila Jesihar. Je še povsem bistrih misli in upa, da bo tako ostalo. Rada ima življenje, družbo, vesela je obiskov in veseli se že naslednjega rojstnega dne.