Hudobija

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 26. avgust 2017 / 21:54  

Nemirna duša, 2. del

»Zaradi ljubezni do Bineta sem stiskala zobe, ko je njegova babica s pestjo tolkla po vratih najine kamre in grozila, da bom po zraku letela tja, od koder sem prišla, če se bom gonila z njenim vnukom. Predstavljate si, kakšno je bilo življenje v tej hiši, stari več kot dvesto let: skozi vsa okna je pihalo, smrdelo je po dimu, ker je bil dimnik narejen po domače, osem ljudi pa se je stiskalo v treh prepišnih prostorih. Nismo imeli vode, elektrike, ničesar …«

Sergeja pripoveduje z močnim naglasom, ki je v krajih, kjer živi, že malodane izginil. In tudi zato jo je bilo zelo lepo poslušati: »Civilizacija je pri Binetovih naletela na visok zid, zato se je domačiji izognila v velikem loku. Njegov ded je še zmeraj pljuval po tleh, babica je smrdela po vsem mogočem, ker se nihče pri hiši ni umival. Z Binetom sva se enkrat na teden odpravila k meni domov, da sva se skopala, pa da sem objela svoja ljubčka, ki sem ju zelo pogrešala. Ja, prav ste slišali: sinov nisem smela pripeljati na novi dom! Bili so zelo krvoločni, ko so mi razlagali, kaj bodo naredili z njima, če se prikažeta v njihovi hiši. Vdala sem se v usodo, četudi mi ni bilo vseeno.

Življenje prvih pet let je bilo neznosno. Res je, da sva si uredila pod streho skromno sobico, a njegovi so tudi vanjo imeli prost vstop. Če me ni bilo doma, so mi vse prebrskali in razmetali. Potem je umrla babica – ena žlehtnoba manj pri hiši – je bilo že malo bolje. V službi so mi obljubili nekaj kredita, s katerim bi lahko začela zidati novo hišo. Najina želja je zanetila nov ogenj v strehi. Ded je bil ves slinast, tako se je razburjal, ko je slišal, kaj nameravava. A sva rinila z glavo skozi zid. Leta 1987 sva zasadila prvo lopato. Nisva imela nobenega dovoljenja, še pomislila nisva nanj. Ena od sodelavk mi je posodila svoj načrt za hišo, ki nama je bil všeč, pa sva se lotila dela. A, žal, nisva računala na dedovo hudobijo. Kar sva čez dan izkopala, je on ponoči zmetal nazaj. Kakšen dan me je imelo, da bi vzela lopato in ga mahnila po buči. Med nosečnostjo sem pomagala zidarju, nosila malto, premikala kamne. Včasih je prišel na pomoč moj ata. Zgodilo se je, da ni zdržal do večera, ker so kar naprej sikali vanj. Po nekem čudežu in malo tudi z božjo pomočjo smo kakšen teden pred prvim snegom hišo spravili pod streho. A tudi takrat, ko je zunaj naletaval sneg, nisva mirovala. Sama sva pozidala predelne stene in se vsakič, ko je v mojem trebuhu pobrcal otrok, veselila kot dva otroka. Ljudje so si od blizu in daleč hodili ogledovat novo hišo, ker niso mogli verjeti, da je nama uspelo. Vsi so poznali Binetove ''ta stare'', vedeli so, da so zelo čudaški, zato so ob moji trmi le občudujoče zmajevali z glavami.

Takrat, ko sem šla rodit, sem se za mesec dni preselila domov. Bine je le sem in tja prihajal na obiske. Moral je biti doma in čuvati hišo, kajti večkrat je že zalotil deda, da se je kletnih sten lotil s krampom. Patronažna sestra, ki je prihajala kopat otroke, se je vsakič sproti čudila. ''Si to res ti, Sergeja?!'' je govorila in zmajevala z glavo.

Tudi Liliko sem pustila kar pri mami. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi jo prinesla k Binetovim. Kljub temu da sem se delala pogumno, sem se jih bala, saj sem bila prepričana, da nimajo vseh koleščkov v glavi.

Spomladi sva naročila nova okna in vrata, dobri ljudje so nama napeljali elektriko in vodo. Zjutraj sem se odpeljala domov, da sem nahranila Liliko, potem sem začela pleskati najino hišico, skuhala kosilo, spet odhitela v dolino. Imela sem deset rok in bila sem polna energije, da le greva z Binetom na svoje! Bil je moj mož, ljubimec, angel varuh, najboljši prijatelj. ''Kar boš rekla, to bo,'' mi je govoril, v resnici pa ni bilo zmeraj tako. Včasih sta ga dobila pod svoj vpliv njegova starša in ga ščuvala proti meni. Vrat bi jima zavila!

Prvega junija, ko sva se preselila na svoje, je bil prekrasen dan. Jokala sem od sreče, ko sem zaklenila vhodna vrata za seboj. ''Noben pesjan nama ne bo več prišel blizu!'' sem dvignila pest v zrak. Ničesar nisva imela, le staro posteljo, štedilnik in nekaj posode. Imela pa sva veliko ljubezni in drug drugega. Ko sva šla zvečer umazana in na smrt utrujena pod prho, sva se stiskala drug k drugemu in jokala od sreče. Ulegla sva se v posteljo in prvič, kar sva bila skupaj, sva lahko uživala drug z drugim tako, kot je bilo prav. Vedela sem, da sem bolj strastna kot on, bolj zahtevna, da seks bolj obvladam, zato sem bila jaz tista, ki sem ga vodila. Zaspala sva tako, da je bil on v meni, jaz pa na njem.

Naslednje jutro hočem stopiti na balkon, pa sem še zadnji trenutek pogledala proti stari hiši in videla vse tri pošasti na oknu. Same oči so jih bile, ko so gledali proti meni, kaj bom storila. To res niso bili ljudje, rečem vam! Po balkonu je gomazelo kač in modrasov! Barabe so jih, kdove kje in kdaj, nalovili v želji, da bi me kakšna od njih ugriznila. Nisem odprla vrat, le Bineta sem poklicala. V samih gatah je dirkal k svojim in jim zagrozil, da bo naslednjič poklical policijo, ker ima do vrh glave njihove hudobije.

Jeseni istega leta sva začela krčiti grmovje v bregu nad hišo. Dokler sem še imela porodniško, sva lahko naredila marsikaj. Na pomoč so nama priskočili tudi sosedje. Električarji, ki so v bližini postavljali daljnovod, pa so posodili bager in tovornjak. V smeri proti stari hiši sva postavila visoko ograjo, začela pa sva že razmišljati o hlevu, o živini, o tem, kaj bova pridelala, če bo šlo vse po najinih načrtih. Garala sva, da je nama od riti teklo. Čez dan sva bila zunaj, zvečer sva z opažem obijala strope in stene na podstrešju. Ko smo postavljali zunanje odre za ''frajhanje'', je umrl še ded. Hvala bogu, še ena žlehtnoba manj! Med počitnicami sva vzela otroke k sebi. Kakšno veselje je to bilo! Spet sem bila noseča, upam, da zadnjikrat, kajti nisem bila več med najmlajšimi. V hlevu sva imela že šest repov, tri prašičke, koze in kokoši. Vedno več pohodnikov je prihajalo iz doline, kajti mimo nas je vodila ena od planinskih poti. Nekaj tolarjev je padlo v šparovček od kislega mleka, kruha, sira, domačega čaja in šunke. Na podstrešju sva uredila tri skromne in zelo preproste sobe, če bi kdo od pohodnikov želel prespati. Nekoč je prišel znan pisatelj. Dejal je, da piše novo knjigo in da potrebuje mir. Z veseljem sva mu dovolila, da se je nastanil v eni od sob. Za njim je prišel zdravnik, ki je doživel živčni zlom, pa je potreboval mir, pa dva koroška Slovenca … Sobice niso nikoli več samevale.

Potem pa se je zgodil konec sveta. Bine je šel v gozd pripravljat drva. Pošteno me je zaskrbelo, ker ga ni bilo nazaj niti do takrat, ko se je začelo mračiti. Poklicala sem sina, sedla sva na moped in se zapeljala po gozdni poti. Našla sva ga v grapi, kamor se je zavalil, ko se je snelo kolo pri traktorju. Bil je še živ, a v nezavesti. 'Mami, nekdo je narahljal vijake,' je dejal sin, ko je pregledoval traktor. Kar zazeblo me je pri srcu. Če je bilo to res, sem vedela, kje poiskati storilce. Ko je rešilni avto odpeljal moža, sem v ihti zagrabila sekiro in jo zalučala v okno, za katerim sta po navadi čepela ta stara dva in spremljala vsak naš korak. Žal ni nobenega od njiju zadelo. Danes sem stara 61 let, Bine je lansko leto umrl. Njegova mama je še živa, a je ni nikoli na spregled. Ne vem, kaj počne v tisti razpadajoči hiši, upam, da ji vest ne da miru, kajti nihče drug kot ona je kriva, da se je Bine ponesrečil. Bineta močno pogrešam. Zelo močno.«

(Konec)