To delam za tiste, ki so tu pokopani

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / sobota, 19. avgust 2017 / 23:55  

Ivan Krivec že šest let prostovoljno obnavlja in čisti zapuščene partizanske spomenike. Uredil jih je že več kot dvajset, ker pa jih je v Sloveniji nekaj tisoč, si želi, da bi mu sledili tudi drugi. »To je del naše zgodovine,« pravi.

Ivan Krivec iz Adergasa se že vseskozi zanima za dediščino narodnoosvobodilne borbe in dobro pozna zgodovino bitk, ki so potekale na cerkljanskem in tudi drugod. Je skrbnik Spominskega parka tovarištva na Davovcu, lani pa je uredil tudi partizansko pot na vrh Skutmana.

Že od leta 2011 pa povsem prostovoljno in samoiniciativno ureja manjše opustele in zaraščene gorske pomnike padlim borcem. Začelo se je, ko sta pred šestimi leti s prijateljem obnovila manjši kompleks spomenikov pod Krvavcem. »Večkrat sva hodila tod okoli in gledala, kako spomeniki propadajo. Spraševala sva se, ali naj jih obnoviva in kaj bo kdo rekel, če jih. Tako sva se sprva delovne akcije lotila kar na skrivaj. A kmalu so izvedeli tudi v občinski zvezi borcev, kjer so naju povabili, da se včlaniva,« pripoveduje o začetnih podvigih.

V tem času je očistil in uredil že več kot dvajset spomenikov, največ na cerkljanskem in kamniškem koncu, a tudi drugod po Gorenjskem. Toda dela je še veliko. Po vsej Sloveniji je raztresenih več kot 2.500 različnih spomenikov in obeležij v spomin na narodnoosvobodilni boj. Ker po besedah Ivana Krivica razen za osrednje spomenike od države in večine občin ni moč pričakovati večjega interesa za njihovo obnovo, je najbolj smiselno, da se je lotijo kar borčevske organizacije in ljudje sami. Da bi jih spodbudil, o svojih podvigih poroča tudi na družbenih omrežjih – in menda je že dobil nekaj posnemovalcev.

A ob tem opozarja, da se je obnove treba lotiti na način, da spomenika ne poškodujemo. »Nekje sem videl, da so se obnove spomenika lotili kar z električnim brusilnikom in ga dobro poškodovali. Sam tega ne bi dovolil. Veliko napotkov za obnovo sem dobil pri restavratorjih. Mah odstranim z detergentom, ki ne poškoduje kamna, nato pa previdno na novo obarvam še črke.«

Kljub temu da svoje delo opravlja prostovoljno in z velikim sočutjem do padlih Slovencev, ki so jim obeležja tudi posvečena, pa se najde kdo, ki njegovega dela ne spoštuje. »Nekoč sva s prijateljico obnavljala spomenik ob neki planinski poti. Ljudje so se ustavljali in večinoma pozdravljali najino delo, mimo pa je prišel tudi kdo, ki je spraševal, kaj nama je tega treba. Zakaj pa ne? To je del naše zgodovine. Tu ni nič politike. To delam za tiste, ki so tam pokopani, za tiste, v katerih spomin so bili postavljeni ti pomniki. Marsikdo vsako partizansko stvar povezuje s komunizmom, a ni vedno tako, niso bili vsi partizani tudi komunisti,« razlaga krivec in dodaja, »danes se veliko govori o ''ta belih'' in ''ta rdečih'', veliko je prepiranja. Jaz tega ne maram, prepirov se vzdržim.«

Zgodilo se je, da so ob domačiji, ki so jo Nemci požgali, ker so na njej skrivali partizane, postavili spominsko ploščo, ki pa jo je nekdo pred dvema letoma poškodoval. Ivan Krivec jo je popravil, nato pa so jo pred kratkim ponovno poškodovali in jo popisali. »Na tem spomeniku ni nič komunističnega, niti zvezde ni na njem. Zapisano je zgolj, da so »na tej domačiji do 17. aprila 1944 živeli dobri ljudje, ki so nudili zatočišče partizanom, zato je bila domačija obsojena na požig«.

A vendarle velika večina pozdravlja njegov trud in zagnanost. »Dobivam veliko pohval na ta račun. Vabijo me na različne proslave in vidim, da se tudi drugod po Sloveniji nekateri že lotevajo obnov, na Facebooku me sprašujejo za nasvete. Če spomenikov ne bomo obnovili sami, bodo prej ali slej propadli. Tudi zato to počnem, ker težko gledam zanemarjen spomenik. Smili se mi,« zaključi sogovornik.