Včasih »žehta« čez bukov pepel

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Domov / torek, 15. avgust 2017 / 12:00  

Pranje perila je vsakdanje opravilo. Danes, v dobi sodobnih pralnih strojev, nič posebnega, še sredi prejšnjega stoletja pa je bilo pranje eno zahtevnejših nekoč po pravilu predvsem ženskih opravil. V Stebriščni dvorani Gorenjskega muzeja je čez poletje na ogled razstava z naslovom Žehta – Kako so prali perilo pred nakupom pralnega stroja? Gostujočo razstavo Gornjesavskega muzeja z Jesenic so v Gorenjskem muzeju nekoliko dopolnili in nas popeljali petdeset in več let v preteklost.

Generacije tik pred upokojitvijo se mogoče komaj še spominjajo, mlajši pa zagotovo ne več, da nekoč stroj za pranje perila kot gospodinjski pripomoček še ni bil obvezni »član« vsake družine in se je največkrat pralo še ročno. Dokaj oddaljene so že podobe velikih loncev na »šporgetih« v kuhinjah, v katerih se je običajno kuhalo belo perilo, ali pa škafov in »ribežnov« v kopalnicah ter tako imenovanega luga za pranje delovnih oblek, hlač in robustnejšega tekstila.

Tokratna razstava, ki je nastala v sodelovanju Gornjesavskega in Gorenjskega muzeja, nas popelje v čase, ko se je pralo drugače, kot to žene, in vedno bolj tudi ostali družinski člani, počno dandanes – lahko bi rekli, od pranja v reki do pralnega stroja. Na ogled so predmeti, ki so jih nekoč uporabljali pri pranju in jih spremljajo kratki zapisi in fotografije, predstavljeno je kuhanje perila na štedilniku pa tudi prvi električni stroji za pranje perila, ki so v slovenske domove začeli prihajati v petdesetih, predvsem pa šestdesetih in sedemdesetih letih.

Sicer so prvega mehanskega izdelali že leta 1832, več kot osemdeset let kasneje pa so izumili pralni stroj na električni pogon. Za širšo uporabo so jih v ZDA začeli izdelovati leta 1930, šele po drugi svetovni vojni so stroji postali dvodelni, v enem se je pralo, v drugem pa ožemalo – centrifugiralo. V Sloveniji so v množično uporabo v krajih z vodovodno napeljavo prišli v šestdesetih letih, po letu 1980 pa tudi v odročnejših krajih.

Soavtorici etnologinji Tatjana Dolžan Eržen iz Gorenjskega in Zdenka Torkar Tahir iz Gornjesavskega muzeja pogosto sodelujeta. »Razstava o pranju nekoč, ki jo je lani v nekoliko manjšem obsegu na Jesenicah pripravila Zdenka, me je povsem očarala, zato sem se odločila, da jo postavimo tudi v Kranju in dodamo še kaj ''kranjskega''. Postavitev smo tako nekoliko razširili – ob predmetih, katerih glavnina je iz Gornjesavskega muzeja, smo jih dodali še nekaj iz naše zbirke, razstavo pa opremili tudi s panoji in povečavami fotografij, ki predstavljenemu dajejo dodaten čar,« je povedala Tatjana Dolžan Eržen in dodala, da sta s kolegico zajeli obdobje od dvajsetih pa do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je na področju pranja tekstila prišlo do največjih sprememb. »Kot etnologinji naju zanima vsakdanje življenje, kamor sodijo tudi opravki, kot je pranje perila. To je bilo v še ne tako daljni preteklosti izključno žensko delo, ki je v času, ko še ni bilo pralnih strojev, veljalo za eno najtežjih opravil. Zato si še kako zasluži muzejsko pozornost,« dodaja Torkar Tahirjeva.

Pranje perila je bilo včasih cel projekt

Soavtorici sta ob odprtju razstave na začetku poletja to predstavili na duhovit način skozi igrani skeč. Seveda oblečeni kot nekoč se obiščeta prijateljici z Jesenic in Kranja. »Menda imate meščanke v Kranju najete perice, ki vam perejo?« »Seveda, saj žene, ki morajo biti v prodajalnah ali kuhajo za vajence v delavnicah, mogoče opravljajo kakšne druge posle, zagotovo nimajo časa za pranje perila.« Katarina s Tomšičeve ulice je prala za kar 24 hiš v mestu. Vsak dan je prala v drugih hiši. Prale so tudi žene, ki so v mesto prihajale iz okoliških vasi. Ploh v roke, škaf na glavo in dol na Savo ali Kokro – tako je bilo včasih. Na dan so oprale tudi po sto rjuh. V toplih dneh se je perilo krasno sušilo, pozimi pa je bila povsem druga pesem, je povedala kranjska kolegica, Jeseničanka pa, da je bila pri njih vsaka sama svoja perica. Če je bilo seveda kje prati. Največkrat je bilo to na domačem zidanem »šporgetu«. Tako so morali zakuriti tudi poleti, ko je bilo že tako ali tako vroče. »Ko je babica prekuhavala belo perilo za vnuka, je navadno še zaudarjalo po vlagi. To so morali prenašati vsi v hiši. No, možje so jo običajno pobrisali v gostilno. V večstanovanjskih hišah so ponekod imeli tudi pralnice s kotli na trda kuriva in koriti za splakovanje. Na notranjem dvorišču Ruardove graščine je bila pralnica za 19 družin, v sosednji stavbi, tako imenovani Kasarni, pa pralnice ni bilo in so žene leta 1935 na Kranjsko industrijsko družbo naslovile prošnjo, naj uredijo pralnico, a pri tem niso uspele,« je jeseniške razmere razlaga žena z zgornjega konca.

Kdo bi si mislil, da se je včasih pralo tudi s pepelom. Kot je ob velikem škafu (perivniku), v katerem so »žehtali« umazano perilo, povedala Dolžan Erženova, so poln škaf perila prekrili s čisto rjuho, vanjo nasuli bukov pepel in ga prelili z vročo vodo. Nastal je lug, ki je mehčal perilo, postopek pa je menda trajal več ur. Odvečno vodo so spuščali skozi odprtino na dnu perivnika. Ko je ven pritekla čista voda, je bilo »žehtanje« končano. Lug se je kasneje uporabil še z ribanje poda, recimo.

»Ljudje so znali izdelati tudi milo. Sušili so običajno na prostem, pozimi pa na podstrešju. Mrzla Sava pericam jeseni in pozimi ni bila nič kaj prijetna,« še pove Zdenka Torkar Tahir. Tako imenovane »šihtne cunje«, ki so jih moški zamazane prinašali z dela, je bilo treba še temeljiteje obdelati, pred običajnim pranjem tudi zdrgniti z milom in s sirkovo krtačo. »Vse to delo so običajno opravljale ženske. Mnogokrat so vstajale ob štirih zjutraj, zakurile pod kotlom za perilo, ga oprale, obesile, skuhale kosilo in potem šle še na delo. Danes pri tem opravilu pogosto sodeluje vsa družina.« In kot v en glas povesta avtorici razstave: »Danes, ko imamo stroje za pranje perila, je vse lažje.«