Ko predsednik sreča predsednika

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 14. avgust 2017 / 22:46  

V galeriji Pogled v Kamniku je na ogled razstava z naslovom Začeti od začetka. Vizualni umetnik Oliver Pilić nas preseneti z dvanajstimi grafikami, v katerih se portret enega ameriškega predsednika transformira v drugega.

Kamnik – Ko se v galeriji Pogled, ki je nad Galerijo Miha Maleš v Kamniku in bo letos jeseni dopolnila prvo leto delovanja, postavimo v njeno središče in si ogledamo enajst grafičnih del vizualnega umetnika Oliverja Pilića, imamo občutek, da z vseh nekoliko mimo nas zre podoba aktualnega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. S pogledom še enkrat zaokrožimo po nadnaravno velikih portretih in bolj se premikamo k zadnji grafiki, manj je Trumpa, vse bolj pa se nam kaže neki drug ameriški predsednik – leta 1963 v atentatu umorjeni John F. Kennedy. Če začnemo na nasprotni strani, se vlogi preobrazbe enega predsednika v drugega zamenjata. Z leve proti desni, z desne proti levi. Kje začeti?

Pri tehniki in orodjih, s katerimi so grafike nastale, saj nam ta nekoliko razkrivajo tudi naslov razstave Začeti od začetka. Pri delu je namreč uporabljal tehniko lesoreza. Da, izdelal je enajst lesorezov, za vsako grafiko posebej. »Osnovna ideja tega dela je bila združevanje dveh tehnik, zelo stare reprodukcijske grafične tehnike lesoreza, na drugi strani pa sem uporabljal računalnik in sodobne digitalne tehnologije, kot sta internet in na primer Photoshop,« pojasnjuje Oliver Pilić, ki je za osnovo vzel portreta voščenih lutk obeh predsednikov. Medtem ko Kennedy v Muzeju voščenih lutk Madame Tussauds že dolgo obstaja v voščeni obliki, je aktualni ameriški predsednik svojega »voščenka« dobil januarja letos tik pred svojo predsedniško inavguracijo. Pilić je najprej v Photoshopu pripravil reducirano osembitno sliko v rastru, jo natisnil na tiskalniku, prenesel na leseno ploščo in se potem lotil dolbljenja. »Proces dela je zelo zamuden, saj sem porabil teden do deset dni za eno ploščo. Pri ročnem tisku sem uporabljal tradicionalno japonsko orodje, imenovano baren, izdelano iz bambusa. Gre za nekakšen disk, s katerim se na lesorez nanaša barva. Od pritiska roke je odvisno, kako močno je nanešena barva,« o postopkih, ki so ga vodili pri delu, razlaga avtor in dodaja, da ga je pri izbiri tehnik vodila tudi ideja o dveh močnih kontrastih, na eni strani računalniške obdelave, čiste fikcije, na drugi strani pa ročnega dela na star način. Kot vizualni umetnik se namreč ukvarja z različnimi mediji. »Pomembna sta ideja in koncept, ki iz nje izhaja, šele potem izberem najbolj primeren medij, v katerem bom zamisel realiziral.«

V umetniškem delovanju Pilić prisega na angažiranost. »Umetnost je že po definiciji angažirana in kritična, vse ostalo je dekoracija. V umetniškem delu se mora odražati neko stanje v aktualni družbi. Umetnost mora biti kritična, sicer ni umetnost, ampak je zgolj estetika, ki pritegne ali pa ne. Slavna ameriška fotografinja Cindy Sherman je nekoč dejala, da te mora podoba udariti po glavi, da se ti zatakne grižljaj in ti izstopijo oči ...« Pri delu sta ga torej vodila dva vidika: aktualnost, pri čemer je Trumpa danes nemogoče spregledati, saj je zelo nevaren človek – vsaj deluje tako, kot da smo tik pred izbruhom jedrske vojne, Kennedy pa je njegova vzporednica. »V šestdesetih letih je bil konflikt s Kubo in Prašičji zaliv, danes s Severno Korejo in težave v Rumenem morju.« Drugi vidik, ki ga Pilić uveljavlja, je zgolj estetski, umetniški. Gre za neverjetno podobnost obraznih potez, ki se v le enajstih slikah neverjetno zlijeta. Umetnik potrjuje, da je zelo malo manipuliral s pomočjo digitalnih orodij, saj so se osrednje poteze obraza, kot so nos, oči, usta odlično prekrivale. To, da je eden bil demokrat, drugi je republikanec ter kakšna je oziroma je bila priljubljenost vsakega od njiju, Pilića v zastavljenem konceptu ni zanimalo.

Skratka, pred nami so veliki likovni ekrani, ki delujejo, kot ustavljeni, zamrznjeni video posnetki, ki jim ritem daje naše pritiskanje na tipki play/pause daljinskega upravljalnika, je med drugim zapisala vodja galerije Pogledi in kustosinja Medobčinskega muzeja Kamnik Saša Bučan. Oliver Pilić je vizualni umetnik, ki ga v polju umetnosti zanimajo razmerja med ideološkim poljem, teorijo sodobne umetnosti, fuzijo političnega portreta in modernim konceptom internetnega mema. S svojim delom posega na polje grafike, instalacije, slikarstva, »ready made« objektov in fotografije. Leta 2012 je zaključil študij na Akademiji z vizualno umetnost – A.V.A. v Ljubljani. Za seboj ima več skupinskih in samostojnih razstav, leta 2013 pa je bil nominiran za nagrado za mlade vizualne umetnike v Sloveniji, nagrado OHO, sicer pa deluje v Kamniku. Trenutno razstavlja še v Celju, kjer pod naslovom Vedno bom tu, vedno v kontekst postavlja Trumpa in Hitlerja. Letos je bil s svojim delom uspešen na mednarodnem trienalu grafike v Beogradu, bil pa je tudi uvrščen v zbirko Luciana Benettona Imago Mundi.

Razstava bo v galeriji Pogled na ogled do konca septembra vsak dan od torka do sobote od 10. do 18. ure. Kot je povedala Bučanova, je že dlje časa razmišljala o galeriji, v kateri bi predstavljali sodobno umetnost. »Galerijski prostor je sicer majhen, lahko bi rekla primeren za intimnejše postavitve, a sem vesela, da lahko z razstavami potegnemo vzporednice z aktualnim časom.« V njej razstavljajo tako domači kot gostujoči umetniki. Pred Pilićem so se tako že predstavili kiparka Nina Koželj, slikar Matevž Sterle in fotografa Egon Bajt in Arven Šakti Kralj Szomi. Za razstavne termine pripravijo razpis, o razstavah pa odloča galerijski svet, v katerem so ob Saši Bučan še Nina Koželj, Dušan Sterle in Črtomir Frelih. Predvidoma naj bi vsako leto pripravili šest razstav, od tega eno študentsko, termini za leto 2018 pa so že zapolnjeni. Po prvih razstavah bi lahko že rekli, da je Galerija Pogled majhna po obsegu, a velika po vsebini.