Prevare

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 13. avgust 2017 / 20:20  

Vonj po duhovnosti, 2. del

»Že čez tri dni pa ji je bilo jasno, da je duhovnost zgolj pretveza, da učitelju gre zgolj za to, da čim več udeleženk zvabi na skupinski seks. Tretji dan se je namreč začela skupinsko spodbujanje točke G. Vsi so se morali sleči, potem pa so udeleženke druga drugi to točko iskale, s tem pa so si tudi ''pomagali'' pri sproščanju negativne energije, odpravljanju sramu, krivde in jeze.«

Vida, ki se je z vsake delavnice vedno znova vračala domov, je bila vedno bolj nesrečna in razdvojena. Če je na duhovnem srečanju še verjela, da se jutri začenja »nov dan«, jo je srečanje z družino, zlasti mamo in bratom, vedno znova in znova prizemljilo in vrglo na stare tirnice.

»Najbolj sem bila jezna in prizadeta, ker sem ves mesec hodila v službo, delala celo nadure, a ko je prišla plača, mi jo je zaradi solidarnosti v celoti pobrala mama. Ko ji je prišlo na misel, da bi bilo dobro, če bi kupili enoprostorca, je pritisnila name, naj vzamem kredit. Takrat mi je bilo vsega dovolj, poslala sem jo nekam, pobrala svoje stvari in šla. Izkoriščanja sem imela do vrh glave zadosti. Hitro sem dobila garsonjero, kjer sem se prvič v življenju lahko ''razkomotila'' in bila sama svoj gospod. Uživala sem v miru, nikjer ni bilo brata, ki bi me nerviral s svojim nerazumnim kričanjem, ni bilo mame, ki bi na vsak način poskušala od mene dobiti še kaj denarja.

Ko so se začeli dolgi, turobni in deževni jesenski dnevi, sem se začela dolgočasiti. Prijateljice so me vabile zdaj sem, zdaj tja. Sita tudi maminih klicev na pomoč, češ da zaradi mene doma umirajo od lakote, sem pristala, da se pridružim Suzani na enem od energetskih treningov. Če sem iskrena, pojma nisem imela, kaj to sploh pomeni. Že ob prvem obisku sem se napolnila z energijo, kakršne do takrat nisem nikoli imela. Predavatelj, moj kasnejši mentor, je bil zelo prepričljiv, ko nam je govoril, da moramo osemmestno številko, ki jo on prej energetsko napolni, ponavljati toliko časa, dokler se nam cilji ne izpolnijo. Najprej sem plačala številko za več denarja, potem za ljubezen, srečo in podobno. Konec meseca sem komaj zbrala toliko denarja, da sem plačala položnice, kajti stroški za blagoslov številk niso bili poceni. Zdelo se mi je, da sem postala prav obsedena. Namesto da bi živela, sem se utapljala v lažnih obljubah. Prijavila sem se na tečaj za zdravljenje stavb, ki je bil od vseh še najcenejši. V dolgih popoldnevih, ko sem bila sama doma, sem pač nekaj morala početi. Običajno se nas je zbralo pet ali šest. Vstopili smo v stavbo, ki je bila bolna, prijeli smo se za roke, ponavljali številko 1, 3, 12, 15, 23, 26, 31, 45 ter se v globokem transu pomikali po stopnicah do vrha in nazaj. To smo počeli vsaj tri ure. Ko smo odšli, smo bili prepričani, da je dotična stavba poslej zdrava in da so bile iz nje odstranjene vse negativnosti.

Zdelo se mi je, da smo bili kot družina, ki spreminja svet in dela dobre stvari. Tudi sicer sem bila polna pozitivne energije, začenjala sem razumeti sodelavke, ki so bile v težavah zaradi partnerstev ali zdravja. Nenadoma sem ugotovila, da je okoli mene ogromno takšnih, ki so notranje in materialno blokirani ter zato blazno nezadovoljni z življenjem. Skratka, odnos do sebe in sveta v smislu sreče ter sprejemanja eden drugega se mi je drastično spremenil.

Vesela sem bila, ker na energetskih treningih nihče ni nikogar obtoževal. Prav tako ni bilo praznih debat, pač pa smo vsi polni zagona stremeli za tem, da končno vidimo in doživimo svetlo prihodnost. Potem pa me nekega dne pokliče k sebi šef – in že ko sem priplavala skozi vrata, sem videla, da se obeta huda ura. Začel je kričati, da ima dovolj moje lenobe in širjenj iluzij, manipulacij z ljudmi, izkrivljenih resnic, mojega nenehnega izposojanja denarja od sodelavcev. Da če ne bom dala miru, lahko grem. Bila sem tiho, a sama pri sebi sem začela ponavljati številko 9, 15, 27, 35, 44, 50, 61, 00, ki lahko pomaga vsakemu, ki ima težave z nadrejenimi. Verjetno se je šefu zdelo, da sem nora, nagnal me je nazaj v delavnico z besedami, da se zadnjič ukvarja z menoj. Šele kasneje sem izvedela, zakaj me je napadel: njegova hčerka, ki je delala v pisarni, se je prav tako družila z nami na energetskih delavnicah, le da je ona obiskovala tečaje, ki so bili zelo dragi, nekaj tisoč evrov. Na banki je ponaredila očetov podpis in mu pobrala zajeten kup denarja. Minevali so dnevi, kazalo je, da je šef čisto pozabil name. Od mentorja sem ''kupila'' novo številko 7, 8, 9, 10, 11, 13, 14, 15, s katero sem se vsak dan zahvaljevala za srečo, s pomočjo katere sem obdržala službo.

Dobili smo novega sodelavca, Igorja. Bil mi je zelo všeč, resen, postaven, delaven. Zaljubila sem se vanj, a kaj, ko me ni hotel niti videti. Spet sem šla k mentorju po novo številko za ljubezen. Močno sem stisnila zobe, kajti ni bila poceni: 1.600 evrov sem morala odšteti! Vzela sem kredit, ni šlo drugače. Številke 4, 6, 39, 44, 46, 47, 61, 70 mi žal niso čisto nič pomagale. Igorja sem slučajno srečala na Bledu, kamor sva šli s kolegico na kremne rezine. Pri sosednji mizi se je objemal z nekim dekletom. Bila sem jezna in globoko razočarana. Vsa besna pokličem mentorja in mu povem, da sem od njega sicer dobila številke za ljubezen, a brez vrednosti. Nekaj časa me je poslušal, potem pa me je nahrulil kot psa, kaj si mislim, da dolžim njega, da sem tako in tako sama kriva, ker takrat, ko sem številke ponavljala, moje srce ni bilo čisto, temveč okuženo z negativnimi mislimi. Utihnila sem, kajti to je bilo deloma res.

Kdo ve, kakšno neumnost bi še naredila, če mi ne bi umrl brat. Četudi mi je mentor prepovedal, da mislim na brata in na domače, sem naredila po svoje. Smrt me je zelo prizadela, počutila sem se krivo zaradi vsega, kar sem mami grdega rekla zaradi brata. Starša sta me prosila, naj pridem domov, ker ne moreta živeti sama. Še nikoli si nismo bili tako blizu kot tisti trenutek, zato sem jima obljubila.

Z mamo sva imeli veliko dela, da sva počistili hišo. Zelo se mi je smilila, saj sem videla, da po eni strani globoko žaluje, po drugi pa se je videlo, da ji je veliko breme padlo z ramen. Nisem je mogla pustiti na cedilu. Po nekem čudežu sem pozabila celo na magične številke, dokler me ne bi enkrat spomladi poklical moj mentor in me vprašal, kaj se je zgodilo, ker se mu nič ne oglasim. Z neprijetnim glasom me je opomnil, ali sem slučajno pozabila, da me bo odstop od pogodbe drago stal. ''Kakšne pogodbe?'' sem ga vprašala. Nič mi ni bilo jasno. Njegove besede, da mi bodo zaračunali 15 tisoč evrov, če jim bom obrnila hrbet, me je vrgel iz tira! To je bilo zame ogromno denarja! V šoku sem odtavala k očetu in mu vse povedala. Šel je na policijo in podal prijavo. Žal neuspešno, saj me je mentor kasneje še večkrat nadlegoval in mi grozil prek odvetnikov. Prišlo je tako daleč, da sem potrebovala psihoterapevtsko pomoč, saj sem bila od strahu in izsiljevanj čisto na tleh. Tudi na lotu se nisem upala več staviti, tako sem se bala številk.

Potem pa sem srečala fanta, ki je bil nekakšen ''wellness svetovalec''. Naivno sem verjela njegovim lepim besedam, ter mu posodila petsto evrov. Spet me je rešil oče, ki je odšel do tega fanta in mu dal dve okoli ušes. Poskušam se izogibati osamljenosti, kajti vedno bolj ugotavljam, da je kriva za vse moje težave. Vseeno pa upam, da bom nekoč srečala fanta, ki me bo razumel.«

(Konec)