Sedma funkcija jezika

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 12. avgust 2017 / 16:04  

»Življenje ni roman. Vsaj tako bi si radi domišljali. Roland Barthes hodi navkreber po Bievrski ulici. Največjega literarnega kritika 20. stoletja lahko povsem upravičeno obhaja kar najhujša tesnoba. Umrla mu je mati, s katero je imel zelo proustovske odnose. In njegovo predavanje na College de France z naslovom Pripravljanje romana se je izkazalo za polomijo, ki bi si jo težko tajil: čez vse leto je namreč svojim študentom govoril o japonskih haikujih, o fotografiji, o označevalcih in označencih, o pascalovskih razvedrilih, o natakarjih, o domačih haljah in o sedežih v predavalnici – o vsem, samo o romanu ne. In to traja že skoraj tri leta. Zanesljivo ve, da je predavanje samo zavlačevalni manever, s katerim naj bi odloži trenutek, ko bi se lotil zares literarnega dela, se pravi takega dela, ki bi potrdilo skrajno občutljivega pisatelja, kakršen drema v njem in ki se je po vsesplošnem prepričanju začel razcvetati v Fragmentih ljubezenskega diskurza, zdaj že bibliji mlajših od petindvajset let. Po Sainte-Beuvu in Proustu je čas, da se olevi in zasede mesto, ki mu pripada v pisateljskem panteonu. Mama je umrla: po Ničti stopnji pisave se je krog sklenil. Napočil je čas. Politika, ma, ja, ja, bomo videli. Po njegovem potovanju na Kitajsko ne bi mogli ravno trditi, da je silen maoist. Sicer pa tega od njega tudi nihče ne pričakuje … Čez četrt ure bo mrtev.« (Str. 11)

Filozof Roland Barthes je 25. februarja 1989 res doživel usodno nesrečo, zbil ga je dostavni tovornjak, umrl je v bolnišnici. Pisatelj Laurent Binet pa v romanu to nesrečo prikaže tako, kot da je bil Barthes žrtev lova na sedmo, performativno funkcijo jezika. To pojasni filozof Umberto Eco, ki prav tako nastopa v romanu. »Zamislimo si funkcijo jezika, ki bi omogočala, da bi v katerikoli situaciji kogarkoli prepričali, da naredi karkoli … Tisti, ki bi poznal in obvladal tako funkcijo, bi bil potencialni gospodar sveta. Njegova moč ne bi imela nobenih meja. Na vseh volitvah bi lahko dosegel izvolitev, lahko bi hujskal množice, sproščal revolucije, zapeljal vse ženske, prodal najrazličnejše proizvode, ki si jih lahko zamislimo, gradil imperije, presleparil ves svet, v kakršnihkoli okoliščinah dosegel vse, kar bi hotel.« V romanu se dogaja napet lov na spis, v katerem naj bi rusko-ameriški lingvist Roman Jakobson razložil to funkcijo. To pa se godi na način, da je vpletena vsa francoska teoretska in še kaka druga scena tistega časa, prikazana ironično, a z veliko simpatijo.