Išče resnico in pravico

Besedilo: Andraž Sodja
Kategorija: Bohinj / torek, 1. avgust 2017 / 16:24  

Jeseni bo minilo štiri leta, kar je padla brunarica Darka Kuzmiča v Bohinju, izvršbo za stroške rušenja, ki mu jih je naložila inšpekcija, čeprav je bil objekt v lasti države, so zaradi njegovega socialnega stanja umaknili, a Kuzmič vseeno vztraja pri iskanju pravice.

Bohinj – »Uničili so mi življenje. Postal sem slaven v tistem slabem pomenu, zloglasen bi lahko rekli. Slišal sem že vse, očitke, zmerjanja, pa da je bilo prav, da so mi podrli, in podobno. Dejstvo je, da so porušili hišo, ki je bila zgrajena pred letom 1967 in ni bila črna gradnja, jaz pa nisem bil njen lastnik, po rušenju pa so me v nasprotju z vsem pustili praktično pod smreko,« pravi Darko Kuzmič dobra tri leta in pol po dramatičnem rušenju hiše pri domu CŠOD v Bohinju, v kateri je imel Kuzmič dovoljenje za bivanje kot nekdanji vodja obnove doma in vzdrževalec. Lastnica hiše je bila država oziroma ministrstvo za šolstvo, kar pa ni ustavilo inšpektorata, tako so pred dvema letoma Darku Kuzmiču izstavili še račun za rušenje v višini skoraj 18 tisoč evrov.

Prvi uspeh je, da Kuzmiču teh stroškov ne bo treba plačati, saj je inšpekcija zaradi njegovega socialnega stanja pred kratkim umaknila izvršbo. Kot je povedal Kuzmič, pa s tem zanj zadeva ni končana: »Mene se takrat ni usmilil nihče, niti vse humanitarne organizacije, ki se rade trkajo po prsih. Če me ne bi pod streho vzel Hodak v koči na Vojah, bi bil tedaj pod smreko,« pravi Darko Kuzmič, ki je na okrožnem sodišču v Ljubljani vložil tudi tožbo proti državi, pravi pa, da je pripravljen svojo pravico iskati do evropskega sodišča za človekove pravice. »Prva obravnava v sodnem postopku naj bi bila jeseni. Želim pa odškodnino za vlaganje in vse psihične posledice do konca življenja, nimam več svojega miru, to so mi uničili. To bo moral nekdo plačati, šel bom do konca, našel bom svojo pravico.«

Po rušenju si je Kuzmič vzel čas za raziskovanje in ugotovil, da je bilo rušenje v nasprotju z osmim členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in tudi drugimi mednarodnimi akti o človekovih pravicah, ki prepovedujejo rušenje doma, dokler prebivalcu ni zagotovljeno ustrezno nadomestno bivališče. »Tega preprosto ne morem preboleti. Če bi bilo le eno v nizu rušenj, bi se s tem verjetno sprijaznil.« Tako pa je le tri dni po rušenju Kuzmičeve hiše država sprejela moratorij na rušenje črnih gradenj ter začela pripravljati zakon, ki naj bi rešil to obsežno problematiko, vendar skoraj štiri leta kasneje zakona še ni, Darko Kuzmič pa pravi, da se vse bolj počuti kot žrtveno jagnje za vse črnograditelje v Sloveniji, ki naj bi jih bilo več kot 36 tisoč, med njimi tudi več tisoč elitnih vil in drugih objektov na Obali. O Kuzmičevem primeru naj bi v prihodnjih mesecih razpravljal tudi državni zbor, saj so, kot pravi, poslanci več strank ugotovili, da je šlo za politično dejanje: »Ravno v teh dneh pričakujem dopis ene od poslanskih skupin na to temo. Vsi so videli, kaj se je dogajalo, dokumentacija o hiški je jasna. Vse od tega, kdaj je bila zgrajena, kako sem dobil dovoljenje za bivanje, kako sem jo vzdrževal, do tega, da se o morebitnih spremembah najemne pogodbe z menoj nihče ni pogovarjal, ostalo je tako kot prvega dne. Od svoje pravice ne odstopam, v tej šoli na Gorjušah ne morem v nedogled živeti, saj je sploh pozimi hladna, težko jo je ogreti, hvaležen pa sem občini, ki je takrat hitro poiskala to rešitev in uredila te prostore, da nisem bil v breme prijateljem.«

Kot je še dodal Kuzmič, je med obiski državnega zbora večkrat slišal, da je rešil vse črnograditelje v Sloveniji, saj je bil moratorij na rušenje sprejet zato, da bi preprečili morebitne nadaljnje krivice, kar je po njegovem mnenju posredno priznanje, da mu je bila storjena krivica, v šali pa doda: »Lahko me Türk zaposli za hišnika v sušilnici sadja, nazadnje, ko smo bili tam s televizijsko ekipo, je bilo vse zapuščeno in zanemarjeno.«