Ema Pogačar z najožjimi sodelavci: Sergejo Oman, namestnico direktorice, Rokom Dolžanom, vodjo splošnih služb, in Betko Vahtar, vodjo slaščičarke delavnice.

Odgovornost je velika, veselje ob uspehu pa tudi

Ema Pogačar je podjetje Conditus, po vsej Sloveniji in Avstriji znano po izdelavi tradicionalnih blejskih kremnih rezin, ustanovila pred osmimi leti. Lani je letni promet podjetja že presegel tri milijone evrov.

Ema Pogačar je lastnica in direktorica enega najhitreje rastočih podjetij na Gorenjskem in v Sloveniji. Conditus je ustanovila pred komaj osmimi leti in takrat s sodelavko slaščičarko Betko Vahtar začela s proizvodnjo tradicionalnih bejskih »kremšnit«, ki jih je v prvem obdobju sama razvažala kupcem.

Danes ima podjetje več kot tri milijone letnega prometa in v prostorih na platoju Karavanke zaposluje 36 ljudi; skupaj z ekipo njihove trgovine v Beljaku in pogodbenimi sodelavci jih je že skoraj petdeset. Kremne rezine pod blagovno znamko Conditus prodajajo doma in predvsem v sosednji Avstriji, prek trgovskega podjetja Hofer so pred dvema mesecema začeli z njimi oskrbovati celo Innsbruck in Linz.

Zavezani so kvaliteti, zato so ponosni, da je bila prav njihova kremna rezina leta 2015 na milanskem Expu v anonimnem izboru uvrščena med najboljših deset sladic na svetu – ne da bi vedeli, da jo bodo sploh ocenjevali. Ravno prejšnji teden so dobili še priznanje slovenske gospodarske zveze v Avstriji za dobro čezmejno sodelovanje.

Zakaj ste se pred osmimi leti odločili ravno za kremne rezine? Verjetno ste kot ekonomistka pred tem podvigom dobro raziskali trg … Kaj ste ugotovili? Da jih primanjkuje?

»Ne, vsi so jih že delali! A se, kot kaže, nihče ni dovolj potrudil, kvalitetnih je bilo na trgu malo. Pa še nekje sem prebrala, da je to edina sladica iz Slovenije, ki bi se jo dalo prodajati celo na Manhattnu. Atraktivna sladica je, prav gotovo.«

Menda za pravo blejsko »kremšnito« obstaja neki skrivnosten recept … kako ste ga izbrskali?

»Točno se ve, kaj je prava izvirna blejska »kremšnita«. Zanjo se uporabljajo izključno naravne sestavine, brez umetnih nadomestkov. Postopek izdelave je bolj počasen, naredimo jih kakih dvesto na uro. Takšnih iz praška bi lahko z dovolj stroji izdelali tudi po nekaj tisoč.«

Zakaj imajo ljudje tako zelo radi prav vaše izdelke?

»Prav zaradi popolnoma naravnih sestavin in tradicionalne izdelave. Brez dodatkov, absolutno uporabljamo samo maslo, sladkor, živalsko smetano, moko in jajca iz talne reje.«

Za koga ste jih začeli delati najprej?

»Začeli smo prav skromno. Če bomo redno oskrbovali nekaj gostiln, bom že zadovoljna, sem si mislila. Začeli smo s Kompasom na mejnih prehodih Ljubelj in Korensko sedlo ter v nekaj trgovinah v okviru Mercatorja. Potem je šlo pa kar naprej.«

Ampak vedeli ste, da hočete narediti nekaj posebnega?

»Niti ne, kremna rezina je bila pač zanimiva. Začeli smo samo z ene vrste sladico, ker nismo imeli dovolj finančnih sredstev za širitev v začetni fazi. Prodajali smo izključno po dve skupaj, tako smo potrebovali le eno vrsto embalaže, za kaj drugega ni bilo denarja.«

Tole je pa razmišljanje ekonomistke, ki se je lotila posla s hrano, ne kuharice, ki bi rada svoje dobrote tudi prodajala, kajne?

»Seveda (smeh). Pri poslu nasploh skušam zadeve čim bolj poenostaviti. Tisto, kar delamo, delamo s srcem in dobro. S tem je tudi manj stroškov.«

Sliši se pravljično: pustili ste službo v javni upravi, ki ni več prinašala izzivov, in šli na svoje ter uspeli. Ste vmes kdaj obupovali, ste kaj obžalovali?

»Seveda, ničkolikokrat sem si rekla, kaj mi je pa tega treba. Vedno sem imela solidne, vodilne službe z dobro plačo. Kljub temu me je vleklo na svoje, nisem hotela biti vedno odvisna od tega, da nadrejene prepričam o svojih zamislih in idejah. Odločitev za samostojno pot je bila zavestna … a k sreči nisem čisto natančno vedela, kaj me čaka. Če bi, si ne bi drznila. Prvega pol leta sem res obžalovala, priznam. Ampak kasneje ... Ko se človek vrže v neki projekt in verjame v to, da ga bo speljal, pač gre.«

Kdaj se je obrnilo na bolje?

»Začetki so vedno težki. Dvema zaposlenima je bilo treba dati plačo. Prihodkov ni bilo. Najtežje je bilo, ko sem si morala izposoditi denar za plače. Potem sem ugotovila, da se moram bolj posvetiti prodaji. Dobili smo nekaj ključnih kupcev, nato je šlo lažje naprej. Pa še nekaj je pomembno: tam, kjer smo začeli s prodajo, nikoli nismo nehali. Dobivamo samo nove kupce, nobenega še nismo izgubili.«

Kaj je bolj pomembno, prodaja ali proizvodnja?

»Oboje. Slab produkt lahko prodaš enkrat. Ko kupec spozna, da si ga izigral, ne bo vzel ničesar več. Če je produkt dober, se sam začne prodajati.«

Pa vseeno: ko greste k potencialnemu kupcu prvič: kaj je tisto, s čimer prepričate?

»Samo z izdelkom. Prideš, pustiš vzorec in naslednji dan pokličeš, da vprašaš, ali so zadovoljni.«

Ne gledajo le na ceno?

»Kje pa! Ne vem, zakaj se je v zadnjih letih v Sloveniji uveljavila neka splošna miselnost, da je vse samo v ceni. Veliko je kupcev, ki cenijo kvaliteto in so zanjo pripravljeni tudi nekaj več plačati. Mislim, da se tega vedno bolj zavedajo tudi trgovci.«

Je stalen napredek nujen za to, da podjetje sploh obstane? Je stagnacija že začetek konca?

»Točno tako je. Ko smo začeli, smo razmišljali, da nas bo v petih letih po zelo optimistični logiki zaposlenih pet. Zdaj nas je 36. Veste, ko prideš na določen nivo, te trg prisili v to, da greš naprej. Če zastaneš, že nazaduješ.«

Kakšna šefinja ste? Stroga?

»S sodelavci se rada pogovorim, upoštevam njihovo mnenje. Odločitev ne sprejemam sama, posvetujem se z ljudmi, ki jim zaupam.«

Obstajajo ženski in moški načini vodenja podjetja?

»Ne, obstaja samo dobro in slabo vodenje. Morda imamo ženske malo več čuta za malenkosti in natančnost – ampak jaz nisem takšna. Za to imam sodelavce, ki so veliko bolj natančni kot jaz in brez katerih ne bi mogla. Veste, največja umetnost je izbrati sodelavce, ki dobro delajo tisto, česar ti ne znaš. Jaz imam sodelavce, za katere vem, da obvladajo svoj posel, in jim tudi popolnoma zaupam.«

Težko najdete primerne kadre?

»Ne, imamo srečo. Več kot je zaposlenih, hitreje se izve, da iščemo novega sodelavca. Običajno zaposleni priporočijo koga iz svojih krogov, družinskih ali prijateljskih.«

Komu trenutno prodate največ kremnih rezin?

»Trenutno trgovskemu sistemu Hofer.«

Ste težko prišli v ta sistem?

»Zelo težko, a nič drugače, kot sicer: prinesli smo vzorce in bili izbrani, ne da bi tisti, ki so izbirali, poznali ime proizvajalca. Hofer izbira zgolj na podlagi kvalitete, kar mi je zelo všeč. In to si štejemo v čast. Kakovost je treba nato stalno dokazovati. Imajo zelo stroge standarde, ki se jih vsi držimo. So pa tudi zelo pošten partner, ki redno plačuje svoje obveznosti.«

Kako se tuje poslovno okolje razlikuje od slovenskega?

»Največja razlika je pri visokih standardih in pri plačilih. Naj razložim na primeru: v vsej dobi, kar delamo z družbo Hofer, so s plačilom zamudili enkrat, za en dan. Ko se je to zgodilo, smo dobili pisno opravičilo, ki so ga podpisali trije direktorji in v katerem so nam pojasnili, da je do zamude prišlo zaradi nadgradnje informacijskega sistema ter da se to ne bo nikoli več zgodilo. In se ni. So strogi, striktni in korektni. Če izpolnjuješ njihove standarde, ni težav. Tak način poslovanja nam je resnično všeč.«

Kje so najbolj strogi?

»Ko smo šli v sistem Hofer, smo morali vpeljati mnogo višje standarde, kot smo jih bili navajeni v Sloveniji. Na primer: jajca morajo biti absolutno le iz talne reje, certificirana z avstrijskim certifikatom. Nekaj časa smo jih morali kupovati celo v Avstriji, zdaj nam jih dobavlja slovenski dobavitelj, ki je pridobil ustrezne certifikate in uredil posebne hleve s talno rejo.«

Drži, da ne obstaja aparat, ki bi ubil jajce in ga dal iz lupine?

»Ne drži. Obstaja, celo o nakupu smo razmišljali, a nam se zdi pomembno, da so naši izdelki res karseda sveži, to pa pomeni, da jajca ubijamo sproti. Sveže pripravljena jajca ne stojijo niti deset minut. Trije delavci dnevno opravljajo samo to delo, torej ubijajo jajca in ločujejo beljake od rumenjakov. To je tudi tisto delovno mesto, na katerem ponavadi testiramo, kdo dovolj zdrži, da je primeren za službo pri nas ...«

Kaj za vsa pomeni meja?

»Je ni. Meja je zame morda le tisoč kilometrov oddaljen kraj, kamor lahko v enem dnevu spravijo kremne rezine. Državna meja pa nikoli ni predstavljala ovire. Tu na Hrušici smo pač našli primeren prostor, lokacija tik ob mejnem prehodu se je izkazala za idealno.«

Avstrijci imajo očitno zelo radi kremne rezine. Kaj pa Italijani?

»V Avstriji smo najprej začeli na Koroškem, nato smo se širili na avstrijsko Štajersko, lani smo začeli s prodajo na Dunaju, kjer so se naše izdelke dobro sprejeli, zato šestkrat na teden vozimo tudi tja. Prodajamo jih pod blagovno znamko Blejska kremšnita Conditus. Tudi v Italijo bomo še šli, sicer pa se oziramo po Nemčiji, Franciji in seveda Hrvaški.«

Jih prodajate tudi na svojem domačem Bledu?

»Seveda, vozimo jih na več lokacij.«

Uspešno poslovno življenje danes zagotovo prinaša tudi veliko stresa. Kako se soočate s tem?

»Conditus zame ni stresen posel, v njem neizmerno uživam. Pravzaprav mi je prihod v službo neke vrste sprostitev. Ne iščem problemov, ampak jih rešujem, ko se pojavijo. Redko pridem domov izčrpana.«

Kaj svetujete mladim, ki stopajo na negotovo pot podjetništva?

»Popolnoma enostavno: skoči v vodo in plavaj. Tudi jaz sem se posla lotila na ta način. Dober občutek je, če si odvisen le od sebe. Vsekakor pa je najbolj pomembno, da si lahko sam izbereš sodelavce, ki jim zaupaš. Ob tem moram poudariti, da imam ob sebi resnično dobre sodelavce, predvsem svojo namestnico Sergejo Oman, vodjo slaščičarske delavnice Betko Vahtar in vodjo splošnih služb Roka Dolžana. Hvala predvsem njim!«

Oddajte svoj komentar

Kranj 14°


vlažnost: 71 %
veter: V, hitrost: 4 km/h

4/22

torek

4/23

sreda

2/22

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

 

PRIREDITVE / Primskovo, 17. oktober 2017

Krajevni praznik Primskovega

IZLETI / Preddvor, 17. oktober 2017

Ogled Rupnikove linije

PRIREDITVE / Gorenjska, 17. oktober 2017

Medgeneracijske prireditve

OBVESTILA / Cerklje, 17. oktober 2017

Folklorniki vabijo k sodelovanju

OBVESTILA / Žirovnica, 17. oktober 2017

Meritve krvnega tlaka, holesterola in sladkorja

PREDAVANJA / Škofja Loka, 17. oktober 2017

Galapagos

IZLETI / Kranj, 17. oktober 2017

Kolesarski izlet

IZLETI / Kranj, 17. oktober 2017

Kolesarska izleta

 

 
 

 

 
 
 

Rekordna turistična sezona v Bohinju / 08:42, 16. oktober

Potrebno je samo še prebrati članek " Se po 25 letih v Slovenijo vrača denar iz Smeltovih ruskih poslov" in " Kulise pravne države - drugič"...

Delovanje okupatorja krepilo odpor / 16:05, 15. oktober

No, Primož,. Verjetno ti ni treba pojasniti, da je uradna in zapovedana zgodovina možna samo v diktaturi, ki sem jo (verjetno tudi ti) poslu...

Na urgenco prihajajo ljudje tudi samo zaradi klopa / 17:51, 14. oktober

Včasih je težko priti do osebnega zdravnika, zato se gre pa na urgenco! Hvala bogu, da Vas imamo. Jaz sem komaj pregovoril/preprosil dežurno...

Terjajo petnajst milijonov / 17:38, 14. oktober

Vsak bralec 1.odstavka tega članka naj si najprej izračuna koliko bi sam zaračunal sodnikom, tožilcem za ukraden dan življenja in pa seveda ...

Komemoracija za žrtve v Crngrobu / 09:34, 14. oktober

Maša za pobite ustaše.

Terjajo petnajst milijonov / 09:15, 14. oktober

V dokaj normalni državi bi se držal za rešetke, tukaj pa...
Še posebej "kvazi domoljub" JanezJanša !

Delovanje okupatorja krepilo odpor / 09:10, 14. oktober

PIF, nekoč uradna in zapovedana zgodovina?? A danes pa ni več uradna al kako? Nekateri jo hočete sicer spreminjati pa vam ne bo uspelo! Vem...