Ženski lobiji

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: Arhiv člankov / sobota, 22. julij 2017 / 13:25  

Nekateri so žal drugačni, 2. del

»Žena in tašča sta mi začeli groziti z odvetnikom in da imata zveze in poznanstva, s katerimi me bosta uničili. Z denarjem sem bil zelo na tesnem, saj sem jo na lastno pobudo takoj izplačal. Vrnil sem ji vse, kar je prispevala za nakup opreme v dnevni sobi, kuhinji in za avto.

Potem se je iz bolnišnice vrnil domov še sin in kmalu je začel spraševati, kaj je narobe,« je nadaljeval svojo zgodbo Milenko. Govoril je zelo hitro, moja ušesa so ga komaj dohajala.

»Nakar dobim od odvetnice pismo, v katerem mi ta grozi, da me bo žena tožila, če ji ne izplačam polovice vsote od vrednosti stanovanja. Skočil sem pokonci, kot bi me pičila kača! Tega pa res nisem mogel storiti, saj so ga od firme, v kateri sem se zaposlil kot perspektiven kader, kupili starši, in tudi prepisano je bilo še zmeraj nanje. Žena je to spregledala ali namerno pozabila! Nič nisem odreagiral, a me je odvetnica spet obvestila, da žena razmišlja o samomoru, ker sem tako grd do nje. Brigalo me je.

Začeli so prihajati neznani ljudje, ki so v časopisu videli oglas za prodajo stanovanja, si morete misliti, kakšna drznost! Bil sem prepričan, da se mi sanja, zlasti še, ko so mi nekateri povedali, kako poceni ga menda prodajam. Ženo sem malodane na kolenih prosil, naj bo bolj usmiljena vsaj do otrok, ki so njeni, če že moji niso. ''Nič mi ne pomenijo,'' mi je zabrusila nazaj.

Bilo mi je zelo nerodno, saj so vsi v bloku vedeli, kaj se pri nas dogaja. Opravljali so me, da se je kar kadilo. Ni jim šlo v račun, da sem takšen slabič, da se je lahko neka pokvarjena kurba tako umazano ponorčevala iz mene. V pritličju je stanoval tudi neki policist. Ustavil me je na stopnicah in mi povedal, da me je žena prijavila zaradi nasilja. Grde reči. ''Pa sem zastavil besedo zate, da nisi takšen'', je še dodal. Svetoval mi je, naj bom previden. Ko ženske stopijo skupaj, lahko moškega uničijo. Ne bi bil ne prvi ne zadnji.

Ko se je žena končno spet prikazala, jo je bil sin iskreno vesel, saj je ni videl, odkar mu je sošolec zlomil nos. Osorno ga je poslala v sobo, ker se je želela z menoj nekaj pogovoriti. Sin je sklonil glavo, ramena so se mu začela tresti. V dno srca se mi je zasmilil, vedel sem, da zadržuje jok.

''Nikar ne misli, da te ne bom zjebala,'' je siknila žena. ''Kri boš scal, pa ti ne bo nihče pomagal.'' Prej, preden bi ji sploh lahko kaj odgovoril, me je že brcnila med kolena. Naravnost v jajca. Zatulil sem od bolečine, ona pa se je na glas smejala. Pol ure po njenem odhodu so na vrata potrkali policisti. Trije so bili. Da morajo narediti zapisnik, ker me je žena prijavila, da sem jo tepel. Brez besed sem vstal in spustil hlače na tla. ''Pizda!'' so vzkliknili hkrati. Povabil sem jih na pivo, a so odklonili. ''Pazi se žene, njena odvetnica je od hudiča,'' so mi še svetovali.

Naslednjič me je prijavila, da sem maltretiral in spolno nadlegoval tudi hčerko. Prišla sta dva policista, in ko sta jo videla dobre volje, celo in zdravo, sta na vratih vseeno namerila gumijevko name. ''Če si ji res kaj naredil, te bomo pregonili kot psa.'' Hčerka se je postavila predme in jima ukazala, naj izgineta.

Naslednji dan sem stopil do komandirja, ki je sprejel lažno prijavo. Zagrozil sem mu, da bom vse povedal novinarjem, če me ne bo pustil pri miru.

Potem ko sem vložil tožbo za ločitev, sem dobil za vrat še socialno delavko. Raje ne bi razlagal, s kakšno žensko sem imel opravka. Sploh me ni hotela poslušati! Trdila je, da se v njeni dolgoletni praksi še ni zgodilo, da ne bi bili moški vsega krivi. Zdela se mi je usmiljenja vredna, a sem raje molčal.

Do prvega resnejšega spopada je prišlo, ko na centru za socialno delo niso mogli razumeti, zakaj se je hčerka odločila, da ostane pri meni.

Njena mamica jim je natvezla, da se otroku smilim, ker bolj slabo obvladam gospodinjska opravila, da se bo zato ona žrtvovala zame. Sin pa je bil tako in tako navezan na sestro in ji je samo sledil. Zahteval sem sodnega izvedenca, ki bi dokazal, da so otroci zdravi in da je le njuna mama bolna. Ena od tam prisotnih žensk je vstala in me s povišanim glasom vprašala, ali se mi ne zdi, da s svojim govorjenjem žalim vse ženske.

''Malo mi je mar,'' sem ji odgovoril in si prislužil še eno črno piko.

Sodišče je potem s težavo res sprejelo sklep, da svoje mnenje poda še sodni izvedenec. To me je stalo sto tisoč takratnih tolarjev.

Sodnica pa je ponovno narekovala v zapisnik, kaj vse mora dobiti žena od stanovanja, o otrocih pa ni bilo izrečene niti besedice.

Dvignil sem roko in prosil za besedo, da povem, da sem ženo že v celoti izplačal, a mi ni bilo dovoljeno.

Sodnica se na koncu razprave obrne k meni z besedami, naj se stanovanje pač proda, da ni druge rešitve.

''Kam bom šel z otroki?'' sem jo vprašal.

Ni mi odgovorila.

Sodni izvedenec se je pogovoril s hčerko in sinom.

Zanimivo, sodišče njegovega pozitivnega mnenja ni upoštevalo!

Želel sem, da bi bilo kalvarije čim prej konec, prosil sem sodnico, naj zasliši otroka – in to čim prej. Obljubila mi je, da se bo to zgodilo sredi januarja, vendar ju je poklicala šele junija …

Potem je bila glavna obravnava, obljubili so mi, da me bodo vendarle pustili do besede. Doma sem se pripravljal, lep govor sem napisal, a mi niso dovolili, da bi ga povedal.

Ženina zloba tudi v naslednjih mesecih ni mirovala. Šla je na socialno, kjer se je pritožila, da ji onemogočam stike z otroki. To sploh ni bilo res! Otroka je nista obiskovala zato, ker jima sploh ni kuhala, ves čas je tudi kričala nad njima, obenem pa njuna ušesa polnila z umazanimi psovkami na moj račun.

Ženina odvetnica je zahtevala, naj me sodišče kaznuje. Sodnica je to potem tudi storila, nekaj dodatne kazni sem dobil še zato, ker sodišča nisem ustrezno ''spoštoval''.

Danes lahko rečem, da sem srečen človek. Imam že štiri vnuke, živim pri hčerki, ker smo stanovanje prodali. Sin je po opravljenem doktoratu ostal v tujini, vsak večer se pogovarjamo po Skypu. Mama z njimi nima nobenih stikov.«

(Konec)