V Bohinj

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 19. julij 2017 / 23:23  

Dopust je zame tudi kolesarjenje in zelo rada se grem kopat na Bled ali v Bohinj, najraje s kolesom. Najljubša pot v Bohinj je iz Kranja v Besnico in čez Dražgoše v Bohinj. To je najkrajša pot, sicer je precej vzpona, praktično vse do vrha Jelovice. Sledi spust v Nemški Rovt in Bohinjsko Bistrico. Na tako pot mi celo uspe povabiti najstarejšega najstnika. Redki so izleti ali dopusti, ko smo še vsi skupaj. Še posebej poleti je težko uskladiti termine. Srednješolci delajo, kujejo svoje načrte, v katerih starši nismo več udeleženci. Tako sem se sprijaznila, da lahko z vsakim posebej naredimo kakšen krajši izlet in ustrežem njegovim ali njunim željam in pričakovanjem. Mateja mi uspe navdušiti za kolesarjenje, ki pa mora biti začinjeno z vzponom. Sprijaznim se, da sem počasnejša in da me mora čakati. V Bohinj čez Dražgoše sva šla z Matejem že večkrat, tokrat je bil res lep sončen dan brez vročine. Nebo je bilo jasno in vidljivost izjemna. Od Besnice naprej med tednom dopoldne praktično skoraj ni nobenega prometa. Ko prikolesariš na cesto Dražgoše–Jamnik, se odpre čudovit pogled na Storžič in kamniške gore. Pred teboj Sveti Primož na Jamniku izpoveduje vso slovensko tradicijo – cerkev na koncu vasi zaokroži planoto in pogled nanjo te nese čez vse Kamniško-Savinjske Alpe. Čudovita pokrajina. To je slovenska dežela, to je naša kultura. Ko prikolesarim na to cesto, sem vedno znova presenečena, ker mislim, da je vzpona že konec. Pa ga kar ni in ni. In spustiš se do cerkve v Dražgošah, potem pa še na Jelovico. Ves čas je senca in dober makadam. Po kakih treh urah kolesarjenja navkreber, prideš na vrh Jelovice in sledi spust v Bohinjsko Bistrico. Ko se odpre pogled na bohinjske gore, se praktično takoj vidi Triglav in pred njim bohinjske planine nad Koprivnikom in Jereko. Kaj je lahko še lepšega? Prav nič ni presenetljivo, da ljubitelji narave, pohodništva in gora prav dobro poznajo Slovenijo. To sem ugotovila sedaj na svoji poti po deželi ledu in ognjenikov. Pohodniki, ki sem jih srečala na trekingu, so prihajali iz Kanade in ZDA, Nemčije in Poljske in vsi so poznali Slovenijo. Mnogi so jo že obiskali in večina od njih je osvojila Triglav. V Bistrici se je prilegla ena poštena domača malica. Še dobro, da nudijo tudi domačo bohinjsko hrano, saj tujci prav tako obožujejo matevža in pražen krompir pa svinjski želodec s proseno kašo in klobaso s kislim krompirjem. Da bi človek zaplaval v jezeru, moraš do njega še po Bohinjski kolesarski poti, potem pa je dan že skoraj popoln. Nazaj grede sva naročila prevoz. Janez je prišel s kombijem in tako je bil kolesarski izlet končan. Še imam načrte za lepe kolesarske izlete, le ne vem, koliko kandidatov mi bo uspelo prepričati z lepimi razgledi in domačo malico …