Robert oddal očala in kapico

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Šport / torek, 18. julij 2017 / 10:23  

Ob letošnjem mednarodnem plavalnem mitingu v Radovljici se je od soplavalcev in navijačev poslovil uspešni domači reprezentant in olimpijec Robert Žbogar ter predsedniku domačega kluba Alešu Klementu simbolično predal plavalno kapico in očala. V domačem bazenu najboljša Tjaša Pintar.

Radovljica – Člani Plavalnega kluba Gorenjska banka Radovljica so na olimpijskem bazenu v Radovljici minulo soboto in nedeljo pripravili tradicionalni, letos že 41. mednarodni plavalni miting Telekom Slovenije 2017.

Več kot tristo nastopajočih

Na mitingu je nastopalo več kot tristo tekmovalcev in tekmovalk iz 14 držav. Od naših se je najbolj izkazala domačinka Tjaša Pintar, ki si je v obeh dneh priplavala po dve zmagi. Tako je bila v soboto najboljša na petdeset metrov prsno in na dvesto metrov prsno, v nedeljo pa na sto metrov prsno in dvesto metrov mešano. Tjaša se sedaj odpravlja na študij na univerzo Tennessee, kjer študira tudi Peter John Stevens.

V moški konkurenci je bil Anže Tavčar najboljši Slovenec na petdeset metrov prosto, od naših plavalcev pa sta se zmag veselila Radovljičan Žan Pogačar na sto metrov hrbtno in Ravenčan Matija Može na dvesto metrov prsno. V moški konkurenci so se v nedeljo na najvišjo stopničko povzpeli ilirijan Anže Ferš Eržen na petdeset metrov hrbtno, Radovljičan Jan Toman na štiristo metrov prosto in Gašper Gregor na dvesto metrov hrbtno.

Večina naših najboljših sicer na mitingu ni nastopila, saj že v četrtek potujejo na svetovno prvenstvo na Madžarsko.

Premišljeno slovo

Prav posebna je bila letos že slovesnost ob odprtju tekmovanja, saj se je za slovo od tekmovalnega športa odločil dolgoletni član domačega kluba, reprezentant in olimpijec Robert Žbogar. Pred domačimi navijači je še zadnjič skočil v bazen s tekmovalno kapico in očali, se med plavanjem na sredini bazena ustavil in pomahal sotekmovalcem in navijačem, na robu bazena pa je nato predsedniku kluba Alešu Klementu izročil plavalno kapico in očala.

Tako kot za nobenega vrhunskega športnika odločitev o zaključku tekmovalne kariere ni bila lahka, pri Robertu pa je dozorela že po lanskih olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. »Po olimpijskih igrah sem vedel, da bom letos prenehal tekmovati, čeprav sprva nisem delal načrtov, kako in točno kdaj. Nastopil sem še na državnem prvenstvu v kratkih bazenih in razmišljal, da bi se morda nato lahko pripravil še za svetovno prvenstvo v Budimpešti, saj sem imel normo. A odločil sem se drugače,« je ob domačem bazenu pripovedoval 28-letni Robert, ki je tekmoval tudi na olimpijskih igrah v Londonu, ob tem pa tudi na šestih članskih svetovnih prvenstvih, dvakrat je bil finalist evropskega prvenstva, na državnih prvenstvih pa je osvojil več kot sto naslovov.

»Trenutno je sprememba kar velika. Kar naenkrat imam preveč časa in energije. Ko sem treniral, sem bil vseskozi utrujen, zdaj pa imam naenkrat veliko energije. S prijateljem sva odprla podjetje in začela z novimi izzivi. To mi je zelo všeč,« je povedal Robert, ki je bil plavalec kar dvajset let, vse pa se je začelo s tečajem plavanja pod vodstvom vaditelja Jureta Košarka. Ta je v njem prepoznal talent in ga povabil na prvi trening. »Začeli smo v bazenu hotela Grajski dvor, nato pa smo poleti šli v petdesetmetrski bazen. Na sredini bazena sem se ustavil in ugotovil, da ta šport ni zame. Trener mi je rekel, naj jeseni vseeno spet pridem, in na srečo sem ga ubogal,« se spominja Robert, ki je v dvajsetih letih dobil ogromno izkušenj, ostalo mu je veliko spominov. »Najbolj mi bosta v spominu ostala nastopa na olimpijskih igrah v Londonu in Riu, poleg tega pa tudi nastopi na drugih velikih tekmovanjih. Najbolj zadovoljen sem bil, kadar sem dosegel osebni ali državni rekord. Vedno sem bil vesel, ko sem presegel sebe, ko sem plaval najbolje v življenju. To je bilo pomembnejše od uvrstitve ali medalje,« pravi Robert, ki je prepričan, da se bo spominjal predvsem dobrih trenutkov, na druge bo skušal pozabiti. »Nikoli ne bom pozabil nastopa leta 2010 na evropskem prvenstvu v Budimpešti, ko sem se na dvesto metrov delfin zelo uštel v taktiki,« pravi Robert, ki mu je plavanje dalo tudi šolo za življenje, predvsem disciplino in vztrajnost.

»Spoznal sem, da so uspehi možni le z delom. Seveda je veliko odvisno od talenta, a brez dela ne gre. Sam sem vedno treniral kot svetovni prvak, a tako razmišlja vsak športnik. Vem, da sem dal vse od sebe, posebno zadnja štiri leta, in mislim, da sem naredil in dosegel, kar sem lahko,« je še dodal, ki se je ob slovesu od tekmovalne kariere zahvalil tako družini kot trenerjem.