Vzroki in posledice

Nekateri so žal drugačni, 1. del

Preden mi je Marinko začel pripovedovati svojo zgodbo, me je nanjo najprej »psihično pripravil«.

»Problem sodobnih družin in tudi družbe je, da imajo starši raje svoje užitke kot svoje otroke, zato gredo narazen. A ne vsi. Nekateri so normalni. Ne mine teden, da se v Sloveniji ne bi zgodil umor. Pa to ne pomeni, da so vsi Slovenci morilci, nekateri pa so! Otroke vzgajamo po najboljših močeh, a se vseeno zgodi, da kakšen od njih zaide na kriva pota. Za večino žensk so otroci na prvem mestu. Moja ni bila takšna. Zato prosim, da pripoved sprejmete takšno, kot je, četudi je vaša žena drugačna.

Konec 20. stoletja je bil izrazito sovražen do moških,« je začel Milenko. »Ženske so imele, morda je tako še danes, ogromno privilegijev, v njihovo korist so delali centri za socialno delo in tudi sodišča. Mnoge strokovne delavke, ki bi morale pomagati moji družini, so se raje nekritično postavile na ženino stran. Moje mnenje jih sploh ni zanimalo.

Z ženo sva se spoznala na čolnarjenju po Kolpi. Njenih svežih 18 let me je navdušilo in začaralo. Bil sem čisto zmešan že od vonja las, v katere sem se zakopal na plesu. Stiskal sem jo k sebi, da ni mogla dihati. Okoli enajstih zvečer sva se izmuznila njenim staršem in se zatekla na breg reke. Nekako sem mislil, da se bova le mečkala, da jo bom poljubljal, ji božal prsi. A se je zgodilo več kot to. Povlekla me je nase, mi potegnila dol kratke hlače in se mi ponudila. ''Pofukaj me,'' me je rotila in mi lizala uho. Telo jo je ubogalo, a globoko v podzavesti me je nekaj svarilo. Potem se je vse skupaj odvijalo zelo hitro. Vsi so vedeli, še domačini, da sva najbolj zaljubljen par pod soncem! Kot obetaven, zelo perspektiven kader sem že imel svoje stanovanje. Njeni starši niso imeli nič proti, da je šla z menoj, ko smo se vračali domov. Zdelo se mi je malo čudno, ampak … Ko moški ne razmišlja z glavo, se lahko zgodi marsikaj.

Čez osem mesecev se je rodil sin, čez slabo leto pa še hčerka. Žena Mira je bila polna življenja: z levo roko je skrbela za stanovanje, otroka, hodila v službo, ko sem se vrnil domov, je zelo dobro poskrbela tudi zame. Seksa mi nikoli ni manjkalo. Bil sem prepričan, da sem najsrečnejši človek pod soncem. Edino, kar me je motilo, je bilo, da je prepogosto obiskovala starše. In to sama. Brez mene in otrok.

Naše življenje se je postavilo na glavo, ko je žena postala tehnološki višek. V tistem času so njeni prodali nekaj zemlje trgovskemu centru, dobila je večjo vsoto denarja, okoli 65 tisoč nemških mark. ''Da ne bo, revica, odvisna od moževe plače,'' je razlagala tašča. Žena se je čez noč spremenila, ne pretiravam. Pred tem sva imela skupen bančni račun, skupaj sva varčevala in plačevala položnice. Kar naenkrat sva nehala tudi seksati. Začela mi je očitati, da je ne razumem, da sem zanjo prestar, da preveč na glas srebam juho in podobno. Malodane vsak dan je obiskovala starše. Zaradi tolažbe, ker je ne razumem, je govorila. Ni se mi zdelo sumljivo, tudi časa za razmišljanje nisem imel. Bil sem čisto zmešan, saj nisem vedel, kje se me glava drži. Naročala je različne stvari, za plačilo teh pa so poštarji lovili mene po vasi, prišli pa so tudi v službo.

Spominjam se, bil je torek, ko so me poklicali iz šole. Sin se je stepel z nekim fantom, beguncem iz Bosne. Učiteljica je v paniki klicala ženo, pa je ni dobila. Čudno se mi je zdelo, saj sem bil prepričan, da je doma. Sina sem zaradi zlomljenega nosu odpeljal na urgenco, od tam pa sem poklical njene starše. ''Ni je, že lep čas je nismo videli,'' je dejala ženina babica, ki je slučajno dvignila telefon. V moji glavi so zazvonili alarmi. Zdelo se mi je nemogoče, saj mi je tašča ravno pred dnevi razlagala, da sta skupaj pomili okna. Strah za sina sem potlačil v podzavestno jezo, ki se je nabirala v meni.

Sin je ostal v bolnišnici, jaz pa sem se vrnil domov. Izbiral sem stranske poti, ker sem bil zaradi živčnosti nevaren sebi in drugim voznikom na cesti.

Doma me je že čakala hčerka. Bila je lačna, malo tudi sitna – pa še strah jo je bilo, ker je bila sama. Nekaj časa sva se pri njej v sobi še pogovarjala, ko se je okoli pol desete vrnila žena. Že pri vhodu je na dolgo in široko razlagala, kaj vse je tisti dan počela. Nisem je niti poslušal, kajti v meni je vrelo in najraje bi ji eno primazal zaradi vseh laži, ki jih je stresala iz rokava. ''Sedaj pa se usedi in mi povej po resnici, kje si se gonila,'' sem ji dejal, jo prijel za ramena in nič kaj nežno porinil na kavč. V trenutku se je njeno obnašanje spremenilo. V očeh se ji je videlo, da je tudi sama spoznala, da se je ujela v past. ''No, enkrat bi se to moralo zgoditi,'' je brezbrižno skomignila z rameni. Kot bi govorila o vremenu, s prav takšnim glasom mi je povedala, da sin ni moj, da je od nekoga drugega, da tudi za hčerko ne ve točno, čigava je, lahko da je moja, lahko da ni. Da njena mama vse ve, da ji je vsa leta – skoraj trinajst jih je bilo – krila hrbet, ko se je sestajala z domnevnim očetom njenih (najinih) otrok. Ko je začela razlagati, da je takrat, ko je prišla od njega, z velikim veseljem zlezla v posteljo še k meni, ker me je s tem poniževala in se mi maščevala za – že kaj, se mi je stemnilo pred očmi. Roka je kar sama poletela in prisolil sem ji več klofut. Pa bi ji še kakšno, če se ne bi na vratih prikazala hčerka.

Nisem mogel verjeti, da me je prasica vsa leta vodila za nos. Spomnil sem se na najino prvo noč, ki sem jo nosil v sebi kot največjo dragocenost, tako lepa se mi je zdela. Tisti večer pa sem izvedel, da me je zapeljala zato, ker je vedela, da je že noseča, in je le želela dobiti tepčka za svojega pankrta. Njen ljubček je bil od nje precej starejši, skoraj trideset let, bil je poročen, imel je obrt. Lagala je tudi njemu, saj ji je – kot domnevni samohranilki, ki težko živi – vsak mesec plačeval za otroka. Še danes, ko sem rane, ki mi jih je povzročila, prebolel, ne morem doumeti, da sem toliko let preživel z igralko brez srca in brez duše.

Sredi noči se je preselila nazaj domov, njena mama pa me je poklicala in mi začela groziti, da bom ''že videl'', ker sem udaril njeno ljubljeno hčerko. Zabrusil sem ji, da jih je dobila še premalo, da bi kakšno na gobec lahko dal tudi njej, tašči.

Sin je še zmeraj ležal v bolnišnici, ko se je že začela vojna. Naj povem, da žena niti vprašala ni zanj. Kot da ga ne bi bilo. Je pa poslej telefon tako doma kot v službi nenehno zvonil. Če ni klicala tašča, je klicala ona. Začeli sta mi groziti z odvetnikom in da imata zveze in poznanstva, s katerimi me bosta uničili. Z denarjem sem bil zelo na tesnem, saj sem jo na lastno pobudo takoj izplačal. Vrnil sem ji vse, kar je prispevala za nakup opreme v dnevni sobi, kuhinji in za avto.«

(Nadaljevanje prihodnjič)

Oddaj svoj komentar

Kranj °

zmerno oblačno
vlažnost: %
veter: -

17/31

sobota

17/31

nedelja

19/26

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

 

 

OBVESTILA / Kranj, 22. julij 2017

Kopalni izlet in letovanje

PRIREDITVE / Žabnica, 22. julij 2017

Velika vrtna veselica

PRIREDITVE / Dolenja vas, 22. julij 2017

Pomni, dolina!

PRIREDITVE / Kokra, 22. julij 2017

Spominska svečanost v Kokri

OBVESTILA / Mojstrana, 22. julij 2017

Rajže po poteh triglavskih pravljic

PRIREDITVE / Kranj, 23. julij 2017

Blagoslovitev na Šmarjetni gori

PRIREDITVE / Žabnica, 23. julij 2017

Velika vrtna veselica

FILM / Jesenice, 25. julij 2017

Torkova kinoteka na Stari Savi

 

 
 

 

 
 
 

Predlagali sodni preizkus denarne odpravnine / 10:11, 20. julij

KOMPAS HOTELI BLED – VZMD tudi tokrat v sodni preizkus prenizke denarne odpravnine iztisnjenim/razlaščenim delničarjem – VABILO k vključitvi...

Deset let kasneje / 16:08, 19. julij

To so pa gorenjski gospodarstveniki nove dobe. Uspeli so zapraviti vse, kar so ustvarjale mnoge generacije delavcev od l.45 naprej, ki so bi...

Spomin na prelomne dogodke / 22:40, 14. julij

Govornik poudarja etično in zgodovinsko odgovornost.

Kot LDSov delegat prve demokratično izvoljene skupščine je 25. 6. 1991 (verjet...

Domobranci, zdravo – Bog daj / 18:55, 13. julij

Pri nas braniti dom, ja to je prepovedano. V Ljubljani vihrati s slovensko zastavo, te popišejo policaji.... Na Lj. gradu ni slovenske zastave! Z jugo zastavo, se policaji ne obregnejo!

Spomin na prelomne dogodke / 18:44, 13. julij

Zakaj je dovoljeno razvijanje jugoslovanskih zastav ! A smo Slovenija, al' nismo!!!!
ps: tale plačanec je pa na vseh provokacijah !

Domobranci, zdravo – Bog daj / 18:29, 13. julij

Najbolj me žalosti dejstvo, da se komentatorji spotikajo ob dogodke, ki so se zgodili pred 72 leti in več. Ti dogodki so bili stresni žalost...

Domobranci, zdravo – Bog daj / 13:31, 13. julij

Zdaj že na GG reklamirate domobransko oz. belogardistično čtivo, ki rabi samo za razdvajanje ljudi in zamegljevanje zgodovine? žalostno.