Spomin na prelomne dogodke

Besedilo: Andraž Sodja
Kategorija: Sprememba podatkov / četrtek, 13. julij 2017 / 12:54  

Na zaključni prireditvi pohoda na Triglav v spomin na tri partizanske patrulje, ki so leta 1944 tam izobesile slovensko zastavo, se je v soboto na Pokljuki zbralo več kot štiri tisoč obiskovalcev, ki jih je nagovoril pisatelj Tone Partljič.

Rudno polje – Na Rudnem polju na Pokljuki se je na 32. prireditvi v spomin na tri partizanske patrulje, ki so leta 1944 na Triglavu izobesile slovensko zastavo, zbralo več kot štiri tisoč obiskovalcev. Na Triglav se je v počastitev partizanskih patrulj kot tudi skupine gorskih reševalcev, ki je na predvečer osamosvojitve leta 1991 na Triglavu izobesila slovensko zastavo, odpravilo okoli štiristo pohodnikov, od teh jih je 350 tudi doseglo vrh.

Prireditev skupaj pripravljajo Zveza združenj borcev za vrednote NOB, Zveza veteranov vojne za Slovenijo, Zveza policijskih veteranskih društev Sever in Zveza slovenskih častnikov v sodelovanju z Občino Bohinj in drugimi, v kulturnem programu pa so sodelovali orkester Policije, partizanski pevski zbor, mladi recitatorji in primorski kantavtor Drago Mislej - Mef. Osrednji govornik je bil pisatelj Tone Partljič, ki je v svojem nagovoru poudaril pomen prelomnih dogodkov v letih 1944 in 1991. »Dve letnici sta vklesani v pohod, ki sta v svoji simboliki tudi velika fizična in psihična preizkušnja. Leta 1944 so na Triglav odšle tri patrulje Prešernove brigade, druga je bila kulturniška, lahko pa bi bila še tretja točka, leto 2017, saj smo v parlamentu doživeli izpad mladih, nahujskanih kvaziposlancev, ki so nespametni in nevedni ponarejevalci zgodovine in bi radi zgodovinski vojaški poraz pred 72 leti spremenili v samosmilično moralno zmago, v nekakšnem bedastem besu pa obenem zanikajo celo holokavst in rasistično morilsko ideologijo,« je dejal Partljič in dodal, da se je zgodba Jugoslavije z leti zlomila sama v sebi, a večina naroda ni nikoli oblačila nemških uniform, ni kazala na člane OF fašistom v Ljubljani in niso streljali z nemškim orožjem. »Nesrečna dejanja so se po vojni dogajala v vseh državah, povsod je prihajalo do objestnosti zmagovalcev in nobena od teh ne zmanjšuje odgovornosti za Hudo jamo, Roško jamo, Teharje. Imamo veliko pomembnejšo nalogo, kot da se odzivamo na mlade nahujskance, katerim mimogrede postanemo podobni. Kako stvari končno pravično zapisati v zgodovino, stvari izpred osemdesetih let so zgodovina – in naša naloga je, da jo etično shranimo za bodoče rodove – ne pa poslušati zahteve po delitvi duhov.« Kot je zaključil Partljič, je treba jasno zapisati, kaj je bil boj za svobodo in kaj izdaja, to pa se ne sme mešati in tudi borba za povojno oblast mu ne more vzeti vrednosti. »Povojna oblast je uprizorila poboje in nimamo se pravice delati gluhi. Samo nas same čaka odgovornost, da resnico in partizansko tradicijo sporočimo svojim vnukom, kako pa govoričijo drugi, pa nas ne sme zanimati. Če nočejo enotnosti, pa jim bog pomagaj. Preveč pozornosti posvečamo tej enotnosti, tako je razdeljen cel svet.«