Kovaričeva mama

Besedilo: Miha Kersnik
Kategorija: Kranjska Gora / četrtek, 13. julij 2017 / 21:00  

Slavica Robič, po domače Kovaričeva mama, je drugega junija v Gozdu - Martuljku praznovala 103. rojstni dan. Praznovala ga je v domači hiši s svojimi sorodniki, s sinom Marjanom in najbližjimi sosedi.

Gozd - Martuljek – Sredi junija sem po dogovoru s sinom Marjanom, ki dnevno večkrat obišče mamo in skrbi za njeno dobro počutje, prišel k Slavici Robič na obisk in na kavo ob deseti uri. Ob tem času vsak dan z Marjanom popijeta kavo, ki mu jo skuha.

Slavica Robič me je v kuhinji pozdravila z nasmehom na obrazu, razveselila se me je in povedala, da me dobro pozna. Omenila mi je, da se je dobro poznala že z mojim očetom. Ko sem ji omenil, da je pred kratkim imela visok praznik in sem ji zaželel še naprej zdravja in moči, da bi lahko še čim več sama skrbela zase, se mi je prisrčno zahvalila in me povabila za mizo.

Na štedilniku, ki ga kuri na drva, ki jih prinaša sin Marjan, je imela že pristavljeno kozico, da bo skuhala kavo. Ko sem se pripravljal za fotografski posnetek, je vzela posodico s kavo, Marjan ji je podal malo žličko, da je z njo nasula kave v vročo vodo v kozici. Počakala je, da je kava zavrela, jo odstavila in nato prinesla k mizi in jo nalila v skodelice za kavo, ne da bi se ji pri tem zatresla roka.

Ker ne sliši več najbolje, sem jo spraševal počasi in s primernim glasom. Omenila mi je, da me razume, če govorim mirno in počasi, a če prehitro, pa sliši nerazločno, kot bi bilo v mlinu.

Kaj menite, da je recept za dolgo življenje?

»To, da pridno delate, skromno živite in ste pošteni, da imate čisto vest in mirno spanje.«

Povedal sem ji, da je nekoč na Dovjem že priletna mama na tako vprašanje odgovorila, da je treba 'fejst delat pa slabo jest' ...

»Jesti pa je treba toliko, da ko od mize vstaneš, bi še lahko jedel.«

Kakšno hrano ste imeli radi?

»Ne preveč slano in nikoli nisem marala sladko, še kavo Kneipp smo pili nesladkano. Največkrat smo jedli sok – sirkico iz grobo mletega sirka (sirk je domače ime za koruzo – op. p.).«

Kakšen kruh ste imeli včasih?

»Pekla sem ga iz enotne moke, včasih pa smo dodali še rženo. Naenkrat sem spekla štiri ali pet hlebcev. To je bil kruh za deset do štirinajst dni.«

Kako je kruh zdržal tako dolgo?

»Zaradi domačega kvasa ... Od vsake peke sem vzela nekaj testa, da je vzhajalo, nato sem ga posušila in spravila za naslednjo peko. Pri pripravi nove peke sem to testo namočila v vodi. Za grmado v peči so bila suha smrekova drva, 20 polen je bilo treba za eno peko. Ko so polena pogorela, je bilo treba žerjavico razgrebsti po vsej peči, nato pa pomesti z grebljo k vratom peči, prostor v peči pa pobrisati s cunjo, da se pepel ne bi prijel na kruh. Kruh se je dal v peč in zaveznil vrata peči. Pekel se je eno uro in pol.«

Kaj pa sedaj radi jeste?

»Rada imam močnik pa veliko mleka. Marjan mi prinese žemlje pa krofe. Včasih mi prinese kosilo, ki ga imajo sami.«

Ob pogovoru smo pili kavo brez mleka in nesladkano. Marjan je prinesel vsakemu kozarček pijače, da smo nazdravili. Na mizi je Robičeva imela šopek lepih rož s travnika. Ko sem ji to omenil, mi je povedala, da ji rože prinese Marjan s polja ali pa z gora. Kaj delate čez dan, sem jo vprašal.

»Vstajam sama in se opravim, nekaj pripravim za zajtrk. Marjan mi že prej zakuri v štedilnik, da mi je toplo. Ob 10. uri skuham kavo zase in za Marjana, da se kaj pogovoriva. Pripravljam kosilo, če ne dobim kosila od snahe Marije ali vnukinje Tine. Čez dan ne poslušam radia, ker ne slišim dobro, berem pa različne časopise in revije, ki jih imam naročene ali pa mi jih prinese Marjan. Gorenjski glas imamo naročen, kar pomnim. Berem z očali, velike črke pa brez njih. Po hiši in na vrt grem s palico, da se mi ne zvrti.«

Ali spremljate dnevne zadeve in politiko?

»Gledam našo televizijo. Preberem podnapise, če prehitro ne izginejo. Vse kažejo tako 'fajn' – če verjameš! Slišim, da nič ne kradejo, si le prisvajajo.«

Kaj pa storite, če kaj potrebujete?

»Imam telefon pri postelji pa še telefon na steni v kuhinji, da lahko pokličem sina Marjana. Na pamet vem njegovo telefonsko številko; če pa nisem prepričana, pogledam na papir, kjer jo imam zapisano.«

Kako se počutite?

»Dobro, dobri so z menoj tudi domači, nič mi ne manjka – tudi leta ne!«

Zahvalil sem se ji za dobro kavo in ponujene piškote, še enkrat ji zaželel vse dobro, povedal, da bom prinesel fotografije s tega srečanja. »Kar prid', k' te poznam!« je bilo njeno vabilo.