Umetnost in svet

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 8. julij 2017 / 13:33  

Zgodbe o glasbi in oblasti, jeziku in moči filozofske misli ter o skrbi za lastno usodo.

Kranj – Eden najprepoznavnejših sodobnih avtorjev Julijan Barnes si je pred leti za literarni izziv v romanu Flaubertova papiga vzel lik francoskega prozaista Gustava Flauberta in z njim prečesal 19. stoletje, tokrat pa v romanu Hrumenje časa, prevedel ga je Vasja Bratina, poustvarja zgodbo skladatelja Dmitrija Šostakoviča, ki je z genialnimi simfonijami in godalnimi kvarteti ozvočil 20. stoletje. Vendar pa ne gre za klasično biografijo, ampak univerzalno zgodbo o odnosu med umetnostjo in družbo, predvsem pa oblastjo, ki je prepletena z ideologijo. Barnes se orientira na tri dogodke iz let 1936, 1948 in 1960, ki so očitno na vsakih dvanajst let zaznamovali Šostakoviča. Roman je tridelen, v prvem delu opisuje, kako ga je kritika njegove opere (menda samega partijskega vrha) stala tega, da ni napisal nobene več, v drugem je po drugi svetovni vojni na čelu sovjetske delegacije odšel v New York, kjer je moral prebrati dva govora, ki ju je napisala partija, in z njima zanikati lastna stališča, tretji del pa se dogaja v času Hruščova, ko oblast poskrbi zanj, če se seveda vpiše v partijo. Torej sprejeti zasluženo čas, ampak za kakšno ceno.

Roman Sedma funkcija jezika Laurenta Bineta, prevedla ga je Suzana Koncut, se začne z resnično prometno nesrečo, ki je bila leta 1989 usodna za francoskega filozofa Rolanda Barthesa. Avtor znova odpre sicer za policijo zaključen primer te nesreče in okrog nje naplete novo zgodbo, ki na prvi vtis deluje kot nekoliko humorna kriminalka. Hkrati v roman vključi zbor francoske intelektualne scene osemdesetih let prejšnjega stoletja, vključi znane teoretike tistega časa in si jih na trenutke tudi prav nesramno privošči. Ob tako imenovani šesti funkciji jezika Binet dodaja še sedmo, s katero je moč zavladati svetu. Če seveda poznaš, kako ta deluje. Roman govori o prepričevalni moči jezika, avtor pa dejstva vseskozi uspešno prepleta z izmišljenim.

»Mislil sem si, da je svet razdeljen na plemena. Črno-belo. Na Indijance in belce. Pa vidim, da to ni res. Svet je razdeljen samo na dve plemeni: ljudi, ki so kreteni, in ljudi, ki niso.« Tako bi lahko strnili vodilno misel Juniorja, glavnega junaka romana z dolgim naslovom Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom avtorja Shermana Alexia, pisatelja, pesnika in režiserja indijanskih korenin. Zgodba pripoveduje o mladeniču, ki je zelo nadarjen in poseben, a odrašča v zanj zelo nespodbudnem okolju indijanskega rezervata. Odloči se, da bo lastno usodo vzel v svoje roke in se vpiše v srednjo šolo, na katero hodijo sami belci. Roman je bil v ZDA leta 2008 uvrščen med deset najboljših knjig za mladino, hkrati pa so jo dežurni dušebrižniki označili za »problematično« knjigo prav zaradi vulgarnega jezika in tem, kot so alkohol, spolnost, smrt ... Roman je prevedel Andrej E. Skubic.