Lepota let

Besedilo: Urška Peternel
Kategorija: Zanimivosti / torek, 4. julij 2017 / 09:15  

Upale smo si iti iz okvirjev, prestopiti mejo 'dopustnega za penzionistke' in dokazati, da ko odideš v 'penzijo', ni vsega konec. To je idealna priložnost za nov začetek na marsikaterem področju ...« To so besede ene od jeseniških upokojenk, igralk v predstavi Najlepše, najboljše, najbolj slečene. Skupina Jeseničank, najmlajša jih ima danes šestdeset, najstarejša (že dve leti) 85, z gledališko uspešnico polni dvorane po Gorenjskem in dokazuje, da nikoli ni prepozno, da uresničiš življenjske sanje. In do povsem enakih zaključkov – da nikoli nisi prestar za uresničevanje sanj – je v knjigi Lepota let, katere prevod smo pred kratkim dobili v slovenščini (Eno, 2017), prišla ameriška pisateljica, aktivistka in blogerka Ashton Applewhite, ki piše o staranju in staromrzništvu. Kot dokazujejo raziskave, smo ljudje najbolj srečni v otroštvu in na koncu svojega življenja, piše ameriška avtorica. »Najnapornejša so srednja leta, ko se soočimo s sanjami, ki so obležale na policah, tveganji, za katera se nismo odločili, cestami, po katerih nismo potovali, z vznemirjajočim dejstvom, da bodo preživeti dnevi po številu kmalu presegli tiste, ki so pred nami,« piše Applewhiteova, ki je prepričana, da je staranje proces, v katerem lahko uživamo, starost pa obdobje, ki prinese veliko lepega. Staranje, v nasprotju z dvomi in negotovostmi mladosti, pomaga, da postanemo bolj samozavestni, manj se bojimo sodb. Celo raziskave kažejo, da starejši občutijo manj družbene tesnobe in manj družbenih fobij. Lahko bi rekli: s starostjo nam bolj postane vseeno za to, kaj si o nas mislijo drugi. Tako kot zgoraj omenjena skupina razigranih upokojenk, ki se je upala celo razgaliti na fotografijah za koledar! Ko s pozicije (zgodnjih) srednjih let opazuješ radoživost in življenjsko energijo sedemdeset- in večletnic, se strah pred staranjem in starostjo umakne mirnemu sprejemanju let in gub, ki še pridejo.

In kaj na vprašanje, če bi spet želela biti mlada, v knjigi odgovarja Applewhiteova? »Ne, hvala. Lepo bi bilo spet imeti hrustanec osemnajstletnice, vendar zdaj več plešem, ker sem bolj samozavestna … Ne glede na naše poti, kakorkoli smo krmarili ljubezen in opuščanje, pa naj je šlo za otroke ali hiše ali sanje, smo vsota vseh doživetij in tistega, kar smo se naučili iz njih. Naredila so nas. To je polna starost, bogata in neprecenljiva.«