Zavidljiva zbirka vojaških predmetov

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. junij 2017 / 15:44  

Alešu Čarmanu je bilo zanimanje za drugo svetovno vojno položeno v zibko. Kot sin partizana je že od nekdaj užival v gledanju vojnih filmov, konec devetdesetih pa je kupil prvega džipa willysa MB, letnik 1944. Danes njegova zbirka šteje še 17 uniform, več kot sto kosov orožja in številne druge predmete iz druge svetovne vojne.

Vrata na prvi pogled ne izdajajo, da se za njimi skriva kaj posebnega. A ko Aleš Čarman seže po ključu in jih odklene, se izkaže, da gre za neprebojno različico, ki jih v stanovanjskih hišah nismo vajeni. Stopiva v temo in oglasi se zvok alarmne naprave, ki jo deaktivira. Vonj po naftalinu se širi po prostoru, ko gostitelj prižge luč in takrat mi postane jasno, čemu tako visoka varnostna zaščita.

Soba, ki je v skoraj dvajsetih letih zbiranja postala premajhna za vso opremo, ki se je v tem času nabrala, je pravi raj za nekoga, ki ga zanima vojaška zgodovina druge svetovne vojne. Po sobi so razpostavljene uniforme z vso pripadajočo opremo. Na ogled so ameriške, angleške in ruske uniforme, ne manjkajo pa seveda niti partizanska, pa nemška in italijanska. Čarman je tudi lastnik redke popolne uniforme Kraljevine Jugoslavije. Med uniformami so lično razpostavljene puške, pištole, mitraljezi, bajoneti, granate in mine. Da je prostora premalo, se zaveda tudi lastnik, ki si prizadeva, da bi zbirko lahko postavil na ogled in bi bila dostopna tudi širši javnosti. Delno mu je to sicer že uspelo v Kamniku, kjer je občina odstopila nekdanje zaklonišče pod avtobusno postajo, v katerem člani Kulturno-zgodovinskega društva Triglav, katerega član je tudi Čarman, hranijo del zbirke, ki je po dogovoru na ogled obiskovalcem.

Čarmanova strast do zbirateljstva vojaških predmetov z druge svetovne vojne se je začela z nakupom slovitega džipa willys MB iz leta 1944, ki ga je uporabljala ameriška vojska. »Veliko je bilo treba zamenjati in nadgraditi. Postavil sem tudi stojalo za mitraljez, dodal radijsko postajo. Stremim k temu, da vgrajujem originalne dele, če je le mogoče,« razlaga Aleš Čarman, sicer tudi komisar za ocenitev vojaških vozili pri Zvezi starodobnih vozil Slovenije. Koliko časa traja obnova takšnega vozila? »Odvisno od tega, koliko ti žena ali partnerka dovoli,« se pošali in bolj resno doda, »po navadi kakšnih pet ali šest let, odvisno od financ in zahtevnosti ter natančnosti lastnika.« Obnova pa poleg tehničnega znanja zahteva tudi poznavanje zgodovine, saj pravi poznavalci vozilo uredijo avtentično, z opremo, ki so jo uporabljali v času vojne.

Po nakupu in obnovi willysa je prišla na vrsto uniforma ameriške vojske, v kateri se vozi tudi na srečanja vojaških vozil. »Dve leti nazaj smo že tretjič obiskali Normandijo, prizorišče največjega izkrcanja zavezniških sil med drugo svetovno vojno. Leta 2006, ob prvem obisku, pa smo se iz Normandije v Slovenijo tudi pripeljali z džipi. S prevoženimi 2700 kilometri pa smo postavili tudi rekord v dolžini vožnje s starodobnimi vozili v Sloveniji.«

Džipu in prvim uniformam je sčasoma dodal prve kose orožja. Danes jih ima v zbirki že več kot sto. Med njimi tudi redke in zanimive primerke, kot je zbrojevka M37, ki so jo v seriji 1200 kosov izdelali v Kragujevcu, ali pa pištola mauser C96, katere lastnik je bil namestnik Matije Mačka, načelnika Ozne. »Kakšnega od takšnih kosov lahko dobiš, ko zbiratelj v družini umre, pa njegovi svojci nimajo interesa opraviti izpita za hrambo orožja,« pojasni Čarman, ki sicer večino svoje zbirke gradi z nakupi ali menjavami na raznih sejmih doma in predvsem v tujini.

Zanimanje za največji vojaški spopad v zgodovini mu je bilo položeno v zibko. Njegov oče je namreč kot 17-letnik šel v partizane in z 9. korpusom Prešernove brigade sodeloval pri osvoboditvi Gorice. Vojaško šolanje je nadaljeval na akademiji oklepnih enot v Beli Crkvi in kasneje Banjaluki, kjer je študij zaključil kot najboljši gojenec. »Še danes hranim radio, ki ga je dobil za nagrado!« pravi Čarman, sicer učitelj likovnega pouka na osnovnih šolah Predoslje in Matije Čopa v Kranju. Učencem je večkrat razkazal svojo zbirko, pred časom so v šoli v Predosljah pripravili tudi razstavo njegovih eksponatov. A čeprav nekatere zgodovina druge svetovne vojne še zanima, meni, da to med mladimi upada. »Sem letnik 1968 in sem kot otrok požiral ameriške in jugoslovanske filme o drugi svetovni vojni. Danes tega ni več, časovni odmik je naredil svoje in otroci se raje kot z zgodovino ukvarjajo z računalniki in mobilnimi telefoni. Prek računalniških igric spoznavajo tudi drugo svetovno vojno in včasih me kdo vpraša, ali imam kakšen kos orožja, ki so ga videli v igrici,« zaključi sogovornik.