Miha Naglič

Ohraniti je treba žirovsko identiteto

Filozofu, publicistu, uredniku in muzejskemu delavcu Mihu Nagliču, ki je tudi dolgoletni sodelavec Gorenjskega glasa, bodo ob občinskem prazniku podelili naziv častni občan občine Žiri za njegovo štiridesetletno vsestransko kulturno delovanje na področju Žirov pa tudi zunaj njih, kar je postavilo Žiri na slovenski kulturni zemljevid in omogočilo, da bo pomemben del žirovske preteklosti za vedno ostal ohranjen.

Počutim se kot tisti grešnik v Svetem pismu, za katerega Kristus pravi, da mu je spokorjeni grešnik ljubši od človeka, ki še nikoli ni grešil. Večkrat sem šel po svetu in se Žirem močno odtujil, jih »zatajil«, a se vedno vrnil in se tu zasidral še globlje.

Pridružili ste se trem dosedanjim častnim občanom Žirov – ddr. Mariji Stanonik, Jožetu Peternelju Mausarju in prof. Tomažu Kržišniku. Kako vam prija ta elitna družba?

»Moram priznati, da sem počaščen. Mene je sicer za častnega občana že leta 2010 predlagal Viktor Žakelj, a so mi takrat potem podelili priznanje občine. Že ob podelitvi naziva Tomažu Kržišniku pa smo se skupaj z njim tudi pogovarjali, da bi bilo dobro, da bi to priznanje dobil še kdo, ki ni iz umetniških vrst.«

Neuradno naj bi pred sedmimi leti svetniki predlog zavrnili, ker naj še ne bi opravili življenjskega dela. Je torej sedem let kasneje bolj primeren čas – ni videti, da bi se kljub formalni upokojitvi nameravali odpovedati ustvarjanju na področju kulture?

»Težko komentiram, zakaj so se tako odločili. Zagotovo pa bom nadaljeval z delom, če ne drugega, mi mandat predsednika muzejskega društva poteče šele leta 2019. Predsedovanje je precej zahtevno, saj ne gre za klasično muzejsko društvo, ki združuje prijatelje muzejev, ampak naše društvo celo upravlja z muzejem. Sem pa že dal jasno vedeti, da bo moral to prevzeti kdo drug, ko mi poteče mandat. V muzeju bom kljub temu ostal dejaven, navsezadnje je muzejsko društvo tudi soizdajatelj Žirovskega občasnika.«

Vaš prispevek na področju kulture, so zapisali v obrazložitvi, je zagotovil dokončen zapis Žirov na slovenski kulturni zemljevid, prispevali pa ste tudi k ohranitvi pomembnega dela žirovske preteklosti. Se strinjate s trditvijo iz obrazložitve, da bi bila sicer žirovska identiteta ogrožena?

»Po moje je to malo prehuda trditev, identiteta se ohranja sama po sebi; identiteta je tudi žirovsko narečje, ki ni ogroženo. Potem je tudi gospodarska identiteta, ki spet poteka po svojih zakonitostih. Mogoče je to bolj mišljeno v smislu, da je prišel do izraza kulturni profil Žirov. Leta 1980, ko smo začeli izdajati Žirovski občasnik, revijo za kulturo in domoznanstvo, so bili mnogi skeptični do tega, saj naj ne bi bilo na voljo nobenih dokumentov. In res je bila večina pisne dokumentacije v Žireh uničena, a ko smo začeli raziskovati, smo ugotovili, da na škofiji recimo še vedno hranijo originale dokumentov, ki jih je nanje naslavljal žirovski župnik. Podobno je bilo pri raziskovanju hiš na Žirovskem, ki sta se ga lotila muzejska sodelavca Alojz Demšar in Petra Leben Seljak, saj so se v arhivih ohranili vsi stari urbarji, zemljiške knjige in katastri, iz katerih je mogoče za petsto let nazaj rekonstruirati vse lastnike za vsako hišo v Žireh. V tem je doprinos naše ekipe, da smo kljub prepričanju, da se nič ne da, nekaj naredili.«

Pri študiju v Parizu ste pridobili izkušnje in širino, ki bi vam lahko omogočila kariero tudi zunaj Žirov, a ste se odločili ostati v rojstnem kraju. Kaj je vplivalo na to odločitev?

»Tega pravzaprav ne vem. Počutim se kot tisti grešnik v Svetem pismu, za katerega Kristus pravi, da mu je spokorjeni grešnik ljubši od človeka, ki še nikoli ni grešil. Večkrat sem šel po svetu in se Žirem močno odtujil, jih ''zatajil'', a se vedno vrnil in se tu zasidral še globlje. Ljubše mi je, da je tako, kot če nikoli ne bi ''grešil'' – nikoli ne odšel in se nato spokorniško vrnil … Po koncu študija so bili moji vrstniki dejavni v Klubu študentov Poljanske doline in so me povabili, da se jim pridružim. Tone Eniko je bil eden tistih, s katerim sva največ sodelovala, na njegovo pobudo smo v Žireh leta 1977 na Prešernov dan pripravili recital moderne poezije. Ta dogodek se mi zdi inicialen, okrog tega je začela nastajati ekipa, s katero smo potem pripravili še vrsto podobnih dogodkov. Leta 1981 sem se zaposlil pri takratni krajevni skupnosti kot poklicni kulturni animator, od leta 1990 pa do upokojitve aprila letos pa sem imel status samozaposlenega v kulturi.«

Vaš opus obsega zavidljivo število publicističnih in knjižnih objav, uredili ste 46 številk Žirovskega občasnika, 22 let predsedujete Muzejskemu društvu Žiri. Kaj vas žene pri vašem delu?

»Verjetno je bil Žirovski občasnik, ki sem ga sam pomagal postaviti na noge, najbolj kreativen vzgib v mojem delovanju. Danes je mladina drugačna, živijo bolj zasebniško in komunicirajo samo po družbenih omrežjih. Včasih pa je bilo splošno veljavno prepričanje, da moraš po vrnitvi s študija domačemu kraju kaj prispevati. Pozneje sem se pridružil še muzejskemu društvu.«

Vinko Möderndorfer je bil v svojem nagovoru na državni proslavi ob kulturnem prazniku zelo kritičen, saj po njegovem kultura pri nas nikogar zares ne zanima, ker ni dovolj tržno uspešna. Kakšen status ima kultura v majhni občini, kot so Žiri, je kaj bolj cenjena kot na splošno v naši državi?

»Spominjam se očetovih besed, ko je spoznal, da se odločam za poklicno delovanje na kulturnem področju. Takrat mi je rekel, da bi Žirovci radi vse, denarja pa ne bodo dali, in to sem vedno znova spoznaval. Ob nastanku samostojne občine je bilo denarja res nekaj več, tudi za Žirovski občasnik in muzej. V ureditev stavbe, v kateri zdaj domuje muzej, je bilo doslej vloženih že več kot milijon in pol evrov, tudi s pomočjo denarja z evropskih razpisov, za kar gre zasluga tudi nekaterim uslužbenkam na občini. Sicer pa preobilja denarja v kulturi nikoli ni bilo.«

V raziskavah, ki ocenjujejo kakovost življenja slovenskih krajev, se Žiri uvrščajo zelo visoko. Kako zdaj tudi kot častni občan ocenjujete življenje v svoji občini?

»Tu ne gre la za dejavnike, ki jih je mogoče izmeriti v številkah, denimo za nizko stopnjo brezposelnosti. Tudi ne samo za to, da v Žireh čevljarimo in klekljamo, to počno še marsikje drugje. Kakovost žirovskosti je tudi v njeni enkratnosti: samo Žirovci govorimo žirovščino in tudi narava je tu drugačna kot drugje, tu so se ohranili ali skupaj z nami še živijo ''osebki'', ki so samo tu – mikrofosili v Jarčji Dolini, stari 252 milijonov let, edini te vrste v Evropi; pa kranjski jeglič (Primula carniolica) – ta na Gorenjskem raste samo nad Sovro, v dolini žirovske Žirovnice, kjer ga je kot mladi biolog odkril sedanji žirovski župan … Vse to skupaj tvori kakovost in posebnost žirovskosti.«

Kaj pogrešate oziroma kaj bi vi spremenili?

»Pri mojih letih ne zagovarjam več radikalnih sprememb. Na vseh področjih bi bilo mogoče kaj izboljšati, a potrebne so reforme, ne revolucija. Pomembno je, da se vključujemo v globalne procese, a obenem ne izgubljamo žirovske identitete.«

Kot izpostavljen intelektualec dejavno posegate v dogajanje v svojem okolju, nazadnje s peticijo Naj živi Alpina!, ki sta jo pripravila s sociologom Zdravkom Mlinarjem, in knjigo Atentat na Alpino. Se vam zdi, da se slovenski intelektualci dovolj pogosto oglašajo ob perečih družbenih problemih?

»Svojo nalogo so slovenski intelektualci opravili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, saj so se upali izpostaviti, ko je bilo to še nevarno. Potem smo očitno postali preveč etablirani, kot da v tej državi to ni več potrebno, čeprav se pogosto izkaže, da to ni res. Zato se mi zdi gesta Zdravka Mlinarja glede Alpine pomembna; najprej se je zgodil protest na pobudo delavcev in sindikatov, ko so se skoraj vse Žiri zbrale pred Alpino. Potem pa me je Mlinar poklical, da se še žirovski intelektualci angažiramo okrog tega, in je napisal peticijo, ki jo je prvi objavil Gorenjski glas, nato še vsi glavni mediji. Objavili smo jo tudi na občinski spletni strani in tako smo zbrali več kot pet tisoč podpisov pod peticijo. To je postalo celo gibanje.«

Torej je s skupnimi močmi mogoče kaj premakniti, a je očitno tega danes premalo?

»Intelektualci se oglašajo, a mogoče res premalo. V osemdesetih je šlo tudi za neko upiranje, ker so imeli oblast samo določeni, in je bila to priložnost, da se profilirajo tisti, ki so se čutili zapostavljene. Zdaj, ko imamo svoje institucije, pa je videti, kot da to ni več potrebno, a očitno so te naše institucije preveč v službi globalnega kapitala in naddržavnih institucij. Presenetljivo je tudi filozof Slavoj Žižek začel zagovarjati vlogo tradicionalne države. Država se mora krepiti, pravi Žižek, ker se mora postaviti v funkcijo zaščitnika svojih državljanov, zaradi česar je prvotno tudi nastala. Zdaj se mora država spet zavzeti za interese svojih državljanov, mogoče ne toliko v tradicionalno vojaškem oziroma diplomatskem smislu, ampak na drugih področjih – na področju ekologije, sociale, zdravstva, kulture ...«

Oddajte svoj komentar

Kranj -6°

zmerno oblačno
vlažnost: 95 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

1/3

petek

-13/-4

sobota

-18/0

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

GLEDALIŠČE / Škofja Loka, 19. januar 2024

Agata Visoška

PRIREDITVE / Dovje, 20. januar 2024

Čaj za dva

PRIREDITVE / Reteče, 20. januar 2024

Ponovoletni koncert

PRIREDITVE / Breznica, 20. januar 2024

Hodnik in otroška predstava O začaranem žabcu

GLEDALIŠČE / Visoko, 20. januar 2024

Norčije v spalnicah

IZLETI / Britof, 22. januar 2024

Letovanje v Banji Vrućici

IZLETI / Kranj, 3. februar 2024

Na Lepenatko

 

 
 

 

 
 
 

V Dražgošah poziv k miru / 10:50, 17. januar

"Sporočilo Dražgoš je resnica! Da svoboda ni samoumevna, temveč izborjena. Kot so se zanjo borili partizani Cankarjevega bataljona. Na svobo...

V mrzlih dneh ne pozabimo na živali / 22:55, 16. januar

Na avtocestnem priključku Šenčur je kakih 10 govedi in kakih 20 drobnice. Te živali nimajo nobenega zavetnega prostora. No, trenutno jih mra...

V pokojni Jugoslaviji ni bilo vse slabo / 09:56, 16. januar

Oh, Rozalija, Slovenijo so pokradli in izropali izključno LEVI neokapitalisti (bivši komunistični aparatčiki), ki so se hoteli važiti s svoj...

Zdravniki stavkajo, ljudje pa čakajo / 18:59, 14. januar

Problem je v tem, da zdravniki sami namerno ustvarjajo čakalne vrste. Če ne bi bili samoplačniki takoj na vrsti z obravnavo ali posegi, bi č...

V pokojni Jugoslaviji ni bilo vse slabo / 13:28, 14. januar

Pa sej tud v EU ni vse slabo, kakšen bo konec te jebene tvorbe bomo še videli? Mogoče..

Zgorel v ognju groze / 13:26, 14. januar

L. 43 bi domobranski pesnik že lahko vedel, da bo pesmi kmalu konec...

Zgorel v ognju groze / 09:06, 13. januar

Zgorel v ognju groze, Gorenjski Glas 18. december 2023 (dodatek: pesniški obletnici v letu 2023)Težko se je znebiti vtisa, da je duh?/ Čebin...